Bog

Velikokrat opazim, kako se v trenutku, ko na kakršenkoli način omenim Boga (nebeško Mamo in Očeta), med prisotnimi spremeni vzdušje. V zraku se pojavi neke vrste nelagodje, včasih mi kdo da jasno vedeti, naj o tem sploh ne razmišljam, pišem, govorim. V resnici zelo težko verjamemo v Nekoga, ki z ljubeznijo bdi nad nami, v avtoriteto, ki je ustvarila vesolje, v Boga/Boginjo, vesoljno inteligenco, Očeta/Mamo, Stvarnika/Stvarnico ali kakorkoli ga/jo že imenujem. Pa četudi trikrat na dan hodimo v cerkev, se imamo za globoke vernike, molimo, opravljamo obrede, prižigamo svečke in kadila … Kot da je to neke vrste tabu, o katerem je bolje biti tiho.

In tedaj se v meni kot pribito oglasi mali, radovedni otrok s tisočerimi vprašanji: »Ampak kdo pa je ustvaril naš prelestno lepi planet Zemljo in vse ostale planete v vesolju? In kdo vzdržuje red, da planeti in zvezde in kometi in … ne trčijo drug v drugega? Kdo pa vsak večer prižiga zvezde na nebu in po dežju izriše barvito mavrico? Kdo pa si je zamislil tako vrhunsko človeško telo, ki je za vsakega posameznika povsem edinstveno? In četudi bi se res razvili iz opic (pa se nismo), kdo pa je ustvaril opice in vse ostale živali? In četudi so bile živali in rastline prinesene na Zemljo iz drugih planetov, kdo jih je pa tam ustvaril? In kdo je imel ideje za tako božansko lepe cvetove, da samo na nekaj metrih travnika uspeva nešteto različnih trav in dehti stotine živopisnih rož? In kakšno ljubezen nekdo premore, da je vsak najmanjši cvet tako omamno popoln, čaroben in dišeč? In kdo nam je dal nebeško okusne češnje, pa jabolka, pa marelice, pa jagode, pa borovnice? In kdo in kako da navodilo zrnu pšenice, naj vzklije v rodovitni prsti in požene klasje? In kako ena korenina vrtnice ve, naj zraste v velik rdeč grm, druga korenina pa, naj se razvije v pokrovno roza vrtnico? Kdo si je zamislil letne čase in naročil drevesom naj jeseni svoje zelene liste pobarvajo v jesensko čudovitost rumene, oranžne in rdeče simfonije? In zakaj pes laja in maček mijavka in ne obratno? In kdo je poimenoval vso živo in neživo naravo, da danes kjerkoli na svetu v materinem jeziku rečeš »drevo«, vsi vemo, o čem se pogovarjamo? In v katerem jeziku smo se na Zemlji prvotno pogovarjali in komu je bil naš lepi planet na začetku namenjen za bivanje? In četudi so to bili nezemljani – od kod so pa oni prišli in kdo je njih ustvaril? In od kod umetnikom navdih za tako srčne pesmi in sveta besedila in slike, ki jemljejo dih? In kako to, da videvamo samoroge, če jih pa ni? In zakaj so me duhovniki učili, da smo pred bogom vsi enaki, nekaj trenutkov zatem pa sem zvedela, da bo samo nekaj izbrancev po smrti šlo v nebesa, večina jih bo poslanih v vice, taki, kot sem jaz (ki preveč sprašujem), pa bomo najbrž pristali v peklu? In kaj bo sploh šlo nekam po smrti, če pa nimamo duše? In če v svetem pismu piše neizpodbitna božja resnica, kako pa naj potem npr. vem, ali se je Jezus rodil v jaslih ali v hiši in kdo ga je obiskal? Ker po Lukovem evangeliju so Jezusa po rojstvu obiskali pastirji in ga našli položenega v jasli, po Matejevem evangeliju pa so ga s svojo navzočnostjo počastili modri, ki so vstopili v hišo ter mu darovali zlata, kadila in mire. In …« Ja, moj notranji božji otrok bi spraševal do onemoglosti. In si na koncu dal roko na srce ter dovolil, da mu Oče in Mama čisto tiho zašepetata odgovore. In mu povesta, da je čudovit točno takšen, kot je.

Kaj pa vsi drugi? Si bomo dovolili razmišljati in s pomočjo svoje duše najti odgovore? In biti hvaležni za vse, kar nam bilo podarjeno je? Bomo končno znali ceniti Življenje, poklekniti pred veličino lastnega Srca? Odgovor le vsak sam pozna …

Deli:
Share

Komentiraj