Človek moj – za droben trenutek vsaj postoj

Človek moj – za droben trenutek vsaj postoj. Si deni roko na srce, poglobi vase se.

Kdo si? Se še spomniš me, kdaj vprašaš se, kdo te ustvaril je? Kdo ti noč za nočjo poje uspavanko, ti nežno šepeta na uho? Kdo na nebu izriše mavrico, prižiga zvezde, luno, da ti svetijo? Kdo te varuje, uči ljubiti se? Sploh zavedaš se, kako dragoceno je tvoje bivanje? Koliko talentov in darov v tebi je? Sploh še čutiš me, veš, kako mi je ime? Kako zelo ljubim te?

Dal sem ti vse: ogenj, vodo, zemljo, zrak; dušo, pamet in telo. Dal sem ti planete, ptice, ribe, reke in morje. Dal sem ti polja, gozdove, travnike, čudovite rožice, ravnino in gore. Naučil sem živeti te, misliti z lastno glavo, ustvarjati z ljubeznijo. Sploh kdaj pomisliš na to, mi rečeš hvala za vse to? Kje je tvoja čast, kje dostojanstvo, pa ponos, veličina, radost, ples? Kam izginil je tvoj smeh, zakaj ni več iskric v očeh? Kam hitiš, pred čim bežiš? Čemu sramuješ se, izgubljaš upanje? Govoriš laži, zaničuješ vse, kar sem položil ti v srce?

Ljubi se, Človek moj, ljubi svoj obstoj. Bodi spet Otrok moj, bodi vsaj nocoj. Ker jaz še vedno ljubim te, čakam noč in dan na te. Odpri mi svoje srce, potoči solzo ali dve. Ti si meni vse – naj objamem te.

Deli:
Share

Komentiraj