Kaj nas rani?

Že nekajkrat sem dobila vprašanje, kateri dogodki človeka najgloblje prizadenejo, za sabo pustijo daleč najbolj boleče rane. Na slednje ni preprosto odgovoriti, saj vse, kar nas žalosti, straši, tako ali drugače bremeni, nas spravlja v obup, povzroča trpljenje, od nas zahteva, da se s tem soočimo, razrešimo, spustimo naboj, ki se je ustvaril v nas tako na fizičnem kot čustvenem, razumskem in dušnem nivoju.

Globina ranjenosti je pogosto odvisna od intenzivnosti in temačnosti energij v ozadju dejanj, ki so v nas sprožila val trpljenja. Včasih nas lahko pretep do krvi boli bistveno manj in pusti manjše posledice kot izrečen stavek »ti si zlo«. Spet drugič nas lahko rahel udarec po riti spravi v popoln obup, medtem ko nam uro trajajoče vpitje ne vzbudi posebej bolečih občutkov.

Lahko pa iz osebnih izkušenj rečem, da je daleč najtežje razrešiti neljube dogodke iz otroštva, še zlasti, če smo ponavljajoče se nasilje doživljali že v času nosečnosti, pa potem vse tja do odhoda v šolo. Ker tedaj naše zavedanje, kdo smo, ni izoblikovano, v sebi še nimamo vzpostavljenih mehanizmov, s pomočjo katerih bi bili sposobni obdržati svetost samih sebe, okolici postavljati meje. Najtežje je takrat, ko nas zlorablja bodisi oče, bodisi mama, brat ali sestra, stari starši, bližnji sorodnik – skratka osebe, ki bi nas morale naučiti, kako živeti, poskrbeti za varnost in zaščito, nam z dejanji pokazati, kaj pomeni biti časten in srčen človek, nas neizmerno ljubiti … Ne nazadnje so to osebe, ki jih kot otroci najgloblje ljubimo, za nas so avtoritete na nivoju “bogov”, najpomembnejši učitelji. In če z njihove strani dan za dnem doživljamo nasilje, potem svet za nas ni več varen, ni ljubeč, nikomur več ne moremo zaupati, se veseliti prebujanja novega dne. Četudi pridejo trenutki sreče in zadovoljstva, imamo občutek, da je slednje zgolj zatišje pred nevihto, ki se bo slej ko prej razbesnela, zato moramo biti v stalni pripravljenosti. Nenehno smo v stresu in pričakujemo najhujše, ki običajno ni smrt, temveč nov val neznosnega trpljenja. Pri tem še zlasti izstopajo ponavljajoče se spolne zlorabe, saj so z njimi prebite vse meje svetosti obstoja, pogosto podkrepljene še z ustrahovanjem v stilu »če komu poveš, te ubijem«.

Pa še nekaj je – otrok določene stavke in dejanja, ob katerih odrasli zgolj zamahnemo z roko in se nasmejemo, doživlja resno, odgovorno, predvsem pa osebno: »Če ne poješ juhice, ne boš več moj otrok. Če ne oblečeš tega puloverja, te bom pustila in boš ostala sama. Ker si na tleh pustil igračo, se bom spotaknil in zaradi padca umrl. Ti sploh ne veš, koliko jaz trpim, da imaš ti streho nad glavo. Če ne greš takoj spat, ne boš nikoli več smela k prijateljici. …« Otrok slednje razume kot da je z njim nekaj hudo narobe, da je on kriv in odgovoren za morebitno mamino ali očetovo trpljenje, da je on “grd”, zato ga bosta starša za zmeraj zapustila. Zapre srce, prične se sramovati samega sebe, izgubi ljubezen in vero vase, boji se lastnega obstoja, razmišlja, da je potreben kazni in vsega najslabšega, če ne že smrti same.

Nisem pa še zasledila globljih ran kot v primeru, ko svojo hči tako ali drugače zlorablja in zaničuje lastna mati. Iz srca teh ženskah se bolečina kar kotali in kotali, kajti med mamo in hčerko se nezavedno vzpostavi nadvse globoka vez – vez prenašalk življenja, modrosti in moči celotnega vesolja ter mame zemlje. In ko je ta povezava enkrat oskrunjena, se hčerki svet dobesedno podre, življenje v njej ugasne, zato oživljanje od mrtvih resnično ni ne preprosto, ne enostavno. Je dolgotrajen proces, ki včasih pobere zadnje kaplje energije. Slednje še toliko bolj otežuje dejstvo, da družba mame še vedno postavlja na oltar. Kot da bi otroci v zameno za to, da nas je mama nosila pod srcem, rodila in po možnosti še dojila, morali prenesti popolnoma vse in molčati kot grob. Da je oče nasilen, da oče posiljuje, da oče pije … to sedanji sistem še nekako sprejema in kdaj pa kdaj celo kaj ukrene. Pri mamah pa kot da ne obstajajo ženske, ki se nacejajo z alkoholom,  jemljejo mamila, so dolga leta na antidepresivih, “kadijo kot Turki”, nastopajo v porničih, varajo, grozijo s samomori, pretepajo svoje otroke, jih spolno zlorabljajo, prodajajo za denar in tako v nedogled. Pa še nekaj opažam: nasilje očetov je običajno bolj neposredno in vidno, medtem ko mame pogosto uporabljajo čustvene, mentalne in duhovne oblike zlorab, ki so veliko bolj “zavite v celofan” in težje dokazljive. Če mati hči nenehno zmerja s “kurbo, butasto avšo, cmero …” tega na fizičnem nivoju ni opaziti ali vsaj ne vse dotlej,  ko se pri dekletu pojavijo težave s hrano ali alergije ali boleče menstruacije ali se ne poskusi ubiti …

Zato za konec lahko rečem le: zavedajmo se, kaj delamo, čutimo, razmišljamo. Uničiti otroka je tako zelo preprosto, to isto osebo vrniti v življenje pa je proces, ki ga velikokrat niti “ilovica na grobu” ne zaključi in dokončno razreši. Le vse gorje se prenese na naslednje rodove in ustvari nov, še močnejši val nasilja.

Spremembe v družbi se vedno začnejo v posameznikih in tam tudi zaključijo. Lepši svet lahko ustvarimo samo jaz, samo ti, samo on, samo ona in to tako, da Ljubezen spet spustimo v svoje milo srce, se Milosti nežno naslonimo na njeno svetlobe polno nedrje.

Deli:
Share

Komentiraj