Ko ženske moškim vračamo udarce …

Dejstvo je, da smo ženske jezne, žalostne, obupane, prestrašene. V zadnjih tisočletjih smo bile deležne nešteto posilstev, mučenj, umorov, pretepanj, takšnih in drugačnih zaničevanj. V očeh marsikaterega moškega smo postale nevredne, da sploh živimo (cerkveni učitelj Tomaž Akvinski je npr. zapisal, da je »ženska napaka narave, telesno in duhovno manjvredna, neke vrste pohabljen, zgrešen, spodletel moški; polno udejanjanje človeške vrste je samo moški«). Ženske smo ostajale same, same skrbele za domove, vzgajale otroke, kakor smo vedele in znale, ker so moški umirali v vojnah, hodili po svetu s trebuhom za kruhom, prišli, odpeli hlače in opravili svoje, ne da bi žensko vsaj za hip začutili in poskrbeli za semena, ki so jih posejali ali pa so se vsi nemočni in obupani nacejali z alkoholom. Vse to je v dušah (in telesih) žensk pustilo globoke rane in zamere, ženske smo jim, največkrat popolnoma nevede, pričele vračati udarce. Kot školjke smo se zaprle vase, okrog sebe postavile visoke zidove, preko katerih ne more nihče, na koncu niti me same ne. Začele smo sovražiti vse, sebe, moške, otroke, še Boga za povrh.

Zato potrebujemo, tako zelo potrebujemo zavedanje, kaj sploh počnemo, da bomo počasi, čisto počasi, spet pričele stopati po svoji poti milosti, mehkobe, nežnosti, svete ženskosti. V nadaljevanju podajam samo nekaj načinov, ki smo jih ženske pričele uporabljati proti moškim in življenju samem, vzorcev, ki  sem jih opazila pri sebi, pri svojih prednicah, pa tudi pri marsikateri ženski, ki sem jo srečala na svoji poti rasti.

Ženske pogosto ustvarimo energijske blokade, tako močan odpor do moških, da nobeden, čisto nobeden ne more do nas, pa naj bo še tako srčen, močan, razumevajoč. Moške v svoji zagrenjenosti in globoki žalosti odbijamo, pri tem pa imamo ves čas občutek, da smo same, osamljene, opeharjene za sveto partnerstvo in spolnost, četudi smo si pred oltarjem ravnokar nadele poročni prstan in rekle »ja«. Moški se lahko na drugi strani blokade še tako trudi, zidu ne bo podrl. Ves čas bo imel občutek, da je odveč in nepotreben, da ženske ne more podpreti, jo zadovoljiti, ji kakorkoli pomagati. Harmoničnega odnosa, v katerem bi se energije med partnerjema ljubeče prelivale in drug drugega podpirale na poti rasti, ni moč vzpostaviti. Moškemu na koncu ne preostane drugega, kot da odide ali pa v nedogled čaka, upa, hrepeni, se z »razbito glavo« sprašuje, kaj dela narobe …

Nenehno nerganje, nezadovoljstvo, pritoževanje nad moškimi, zmerjanje s »prasci, kurbirji, kmetavzarji …«, preklinjanje moških, dajanje občutka, da »niso za nobeno rabo in bi bilo življenje brez njih veliko lepše, da so copate, uboge reve …«, neutemeljeni izpadi ljubosumja, besa, obtoževanje za vse tegobe tega sveta. Nenehno naganjanje moških (»zgini, poberi se, da te nikdar več ne vidim«), grožnje z ločitvijo (»bom kar šla, si bom našla drugega, boljšega kot si ti …«), izsiljevanja (»brez tebe bom umrla«), tihe vojne, ko moškemu ne povemo, kaj sploh želimo, samo užaljene smo, ker »nam ne ustreže«. Marsikatera ženska na moške nenehno zliva tokove prezira, gnusa, sovraštva in druge oblike nespoštovanja, ne da bi se tega sploh zavedala.

Opravljanje »moških del« kot npr. vožnja traktorja, polaganje ploščic in parketa, sekanje drv, prenašanje težkih bremen, košnja trave …, pa ne zato, ker bi žensko to veselilo, ampak ker želi tekmovati z moškim, mu dokazati, da »tudi ona zmore, da je celo boljša in hitrejša v tem«. Nedovoljevanje moškemu, da bi bil gospodar pri hiši, da bi prevzel vlogo očeta in moža, da bi poskrbel za premoženje. Ženske pogosto energijsko zasedemo prestol moža, prevzamemo nadzor nad vsem: nad gradnjo hiše, nad nakupom avta, nad odločitvijo, v katero šolo bo šel otrok, kdaj in kam bomo odšli na dopust … Moškemu damo občutek nesposobnosti, istočasno pa se pritožujemo, da vsa družinska bremena nosimo na svojih plečih. Ali pa ne dovolimo moškemu, da bi bil kavalir, da bi nam odpiral vrata, da bi obesil plašč na obešalnik, da bi odmaknil stol pri mizi, da bi plačal večerjo …

Vabljenje moških v pornografske prizore, zavijanje moških v oblake spolnih energij z namenom moškega energijsko kastrirati, ga ponižati, mu vzeti spolno moč, dobiti nadzor nad njim. Zapeljevanje moškega dokler ga ne osvojimo, nato pa teatralno zapustimo. Ali pa popolna hladnost in naveličanost v spolnosti (»daj opravi že in se zvali z mene dol, da bom lahko zaspala«) ali polna glava misli na druge moške. Velikokrat na delavnicah in svetovanjih opazim, da je ženska v času okrog spočetja otroka želela biti z drugim moškim, hrepenela, da bi rodila otroka komu drugemu in posledično sta tako partner kot otrok zmedena, kdo sploh je oče (pojav telegonije). Četudi moški je biološki oče otroku, ne more z njim vzpostaviti srčne povezave, otrok je lahko tudi fizično podoben drugemu, »duhovnemu« očetu. Včasih ženska moškega tudi povsem namensko okuži s spolno boleznijo ali virusom HIV, ne poskrbi za zaščito. Potem so tu še skoki čez plot, v zakonu rojeni nezakonski otroci, na skrivaj opravljeni splavi, brez da bi se očetu otroka povedalo za nosečnost in opravljen abortus. Ali pa norčevanje iz moškega spolovila (»kako imaš majhnega«) ali pa iz spolnosti z njim (»saj ne moreš več, saj nisi dec«). Ali pa ženska nezavedno ustvari energijsko blokado, da ni mogoče zanositi (»ne bom ti rodila otrok, tvoj rod se ne bo nadaljeval«).

Jemanje otrok očetom bodisi tako, da se moškemu ne dovoli obiskovati otrok ali pa ne tako pogosto, kot bi želel ali otrok ne sme iti živet k očetu, čeprav je to njegova volja, bodisi z nenehnim poniževanjem očeta pred otroki (»vidiš, kakšen hudič je tvoj oče, kaj mi dela«). Ali pa tekmovanje z moškim: »vidiš, kako dobra mama sem, kako me imajo otroci radi, kaj vse naredim zanje, tebe pa ne marajo, ti pa nisi za nobeno rabo …«. Ali pa očetu ne dovolimo, da bi otroka previjal in hranil, da bi sodeloval pri vzgoji, da bi šel kam sam z otrokom (»ker itak ne zna in ker se bo otroku zagotovo zgodilo kaj hudega«).

Uničenje dobrega imena moškega, ugleda in spoštovanja s širjenjem laži o njem, z lažnimi obtožbami, da je npr. varal ali da je spolno zlorabljal svojega otroka, četudi v resnici moški tega ni nikdar počel. Ali pa pasivno sodelovanje in podpiranje, včasih celo spodbujanje moškega, da pretepa svojega otroka, ga zlorablja, vpije nad njim. Tako mama v očeh otroka ostane »dobra« mama, oče pa »agresiven prasec«.

Kraja denarja moškemu ali pa namensko povsem nepotrebno zapravljanje moževega (ali pa očetovega/bratovega) denarja, finančno izčrpavanje, grdi ločitveni procesi, v katerih se poskuša nekdanjemu partnerju odvzeti vse.

Polne glave misli in ukazov kot npr. »crkni, ubij se« ali pa tihe molitve, da bi se moškemu »kaj zgodilo« in ga ne bi bilo službe ali pa od koderkoli že, ki se kot nož zarinejo v srce moškega, četudi niso nikoli glasno izgovorjene. V preteklosti niso bili redki primeri, ko je ženska naročila uboj moža ali pa je z njeno pomočjo »nesrečno« padel po stopnicah ali se zastrupil s hrano. Ali pa so ženske izvedle detomor moških potomcev tako, da so pustile fantke pozimi spati pri odprtih oknih ali so jih zadušile z blazinami … Ni tako redek pojav, da mati pretepa svojega sina, ga brca, spolno zlorablja … V javnosti se o teh primerih le redko govori, ker je materinstvo še vedno neke vrste svetost in ker moški res težko spregovorijo o nasilju svojih mater.

Samomorilnost žensk, depresija, alkoholizem, omamljenost, zatekanje v bolezni, revščino … in prevalitev krivde ter odgovornosti na moške: »ti me boš v grob spravil, zaradi tebe pijem, ti si kriv, da jemljem tablete, če me boš zapustil, si bom prerezala zapestje, ti si mi kupoval mamila, ti si …«.

Nezaupanje v moške (še zlasti v sinove), da so sploh sposobni samostojnega življenja, da imajo svojo dušo in svoje notranje vodstvo (»jaz najbolje vem, kaj je dobro zate«), nenehen nadzor in kontrola nad njimi (»spet si se nekje vlačil«), vmešavanje v njihova partnerstva (»nikdar ne boš dobil tako čudovite žene, kot sem jaz«), poveličevanje materinstva (»mama je ena sama, zato me moraš imeti rad, moraš me ubogati«), nepripravljanje na življenje (»ubogi revček si, zato ti bom jaz, tvoja mamica, še pri štiridesetih dajala denar za gorivo in pospravljala perilo v omaro, pa kuhala kosilo«).

To je zgolj nekaj utrinkov, saj življenje vsakodnevno piše svojevrstne izzive, s katerimi se soočamo tako ženske kot moški, največjo ceno pa plačajo naši potomci. Kajti če je mati polna gneva do svojega moža, bo slednje nezavedno prenesla na svojo hči in tudi sina ne bo mogla zares spoštovati, saj se v njem pretaka očetova kri. Če želimo priti ven iz tega gordijskega vozla trpljenja, tisočletnih zamer ter zopet vzpostaviti harmonične odnose, polne svetosti, potem moramo veliko, res veliko narediti tudi ženske. Opazovati, sprejeti in razumeti sebe, svoje prednice, hčerke, tašče … in potlačeno jezo uporabiti zato, da zopet zaživimo. Začnimo pri svojih maternicah in spolnih organih, očistimo jih, blagoslovimo, saj se je tam nabralo največ energijske bolečine, največ blokad. Opazujmo, kaj se dogaja z našim notranjim moškim, kakšen odnos imamo do moških lastnosti znotraj sebe. Nadaljujmo, uporabimo vse, kar vsaj malo pomaga, dokler kot najbolj omamen cvet vrtnice čutno ne zadehtimo, se v milost znova rodimo. Brez ženske, brez razcvetele Boginje, tudi mama narave umira, se svet podira.

Zato Življenje – bodi znova blagoslovljeno, naj ga Moški spet odločno prične in Ženska nežno nadaljuje.

Deli:
Share

Komentiraj