Korona virus bo minil, nerazrešene zgodbe iz ozadja bodo živele naprej …

Po prehodu v novo tisočletje sem pričela okrog sebe opažati stopnjevanje nemirnosti in norega hitenja. Vse več je bilo govora o najrazličnejših prerokbah o koncu sveta, pa o vesoljnih zarotah, okoljevarstveniki so pričeli opozarjati na podnebne spremembe, nove tehnologije so vznikale kot gobe po dežju. Iz dneva v dan je bilo moč najti nove članke o razsvetljenju, prehodih na višje dimenzije, posegih ne-zemljanov, arheološka najdišča so odstirala nedvoumne dokaze, da novodobni človek tu živi že več milijonov let. Napovedi o ponovnem prihodu odrešenikov in velikih učiteljev kot so Buda, Jezus … so postajale del vsakdanjika. Naštevala bi lahko v nedogled.

In bolj, ko je bilo govora o tem, da se je treba počutiti zgolj varno, mirno, ljubeče, nežno, sijoče, bolj se je meni rušil svet, počutila sem se do vratu v blatu in padala pod težo bremen. Fizične bolečine, da včasih niti kričati in jokati nisem mogla. Krči v nogah, boleče kosti, dve leti menstruacij, ki so se skorajda prelivale ena v drugo in je kri v kosmih zapuščala razbolelo telo. Pred leti sem mesec in pol brez glasu preležala v postelji, kašljala, lovila zrak, se ponoči tako potila, da sem pižamo po uri ali dveh po zadnjem preoblačenju lahko ožela. Jeza, strah, bes, razočaranje, sram, krivda, nemoč, ponižanost, žalost, osamljenost, odrinjenost … so občutki, ki so kot predolgo zadrževan vulkan neobrzdano vreli na površje. Vrstile so se nočne more ter nenehno spominjanje otroštva in preteklih življenj, ko sem gledala svoja razmesarjena, do smrti mučena telesa, podoživljala posilstvo za posilstvom, besnela, ker nisem mogla izživeti svojih sanj in sem se sama sebi zdela brezvezen nihče. Ja, tudi preklinjala sem, loputala z vrati, se do onemoglosti jezila na cel svet, najbolj pa na svojo dušo, da kaj presneto se mi dogaja. Zakaj še jaz ne morem vsak dan ponavljati lepih afirmacij, v miru meditirati, pa bi bilo vse rešeno. Norija z domačimi, bratove grožnje, bitke v ringu razpadajočega partnerstva, strah za finančno preživetje, zanemarljiva prodaja knjige, katere čas v resnici šele prihaja. Marsikdo, ki je prišel na svetovanje ali delavnico, je jezen odšel iz mojega življenja, še prej pa mi zabrusil, da je to, kar učim, počnem, čista norost, da lažem in manipuliram. Ker v nekem trenutku nisem več mogla biti tiho in sem enostavno pričela govoriti o ozadju religij, o uničenju prve civilizacije, o nekaterih angelih, ki imajo človeška telesa, pa o samorogih, vilah in škratih, o cvetovih, ki govorijo z mano, pa o daljni zgodovini Slovencev, o Mariji Magdaleni in še neštetih ostalih spoznanjih, ki so v urah samote prihajala na površje. Težke besede so padale za mojim hrbtom, energije zavisti, ljubosumja in sovraštva oseb, ki bi raje videle, da nikoli ne bi obstajala, so kot sulice prebadale moje srce. Potovanja, na katera sem šla, so bila več kot čudovita, a so me potisnila samo še v globlje soočanje z dogajanjem na našem lepem planetu. In ko sem končno mislila, da je val trpljenja mimo, ko se je vame pričel naseljevati blažen mir, so se pričeli oglašati predniki po očetovem in maminem rodu z vsem možnim drekom, kar ga svet premore. Splavi, umori, samomori, vojne, revščina, kraje, bolezni, vse možne vrste nasilja, prostitucija, dogovorjene poroke, nezakonski otroci, alkoholizem, finančni zlomi … so bili vzorci, ki sem jih (in še vedno jih) čistila iz dneva v dan. Prižiganje svečk in kadil, simbolični grobovi za vse v rodu splavljene in umorjene otroke, posajeno drevo za vse zanikane in zaničevane osebe, pošiljanje žrtev v svetlobo … Karkoli mi je padlo na pamet, da bi se lahko osvobodila, začutila čistost in nedolžnost, predvsem pa se znova imela rada, sem naredila. In še bom. V resnici se je dogajalo še bistveno, bistveno več, a sedaj vem, da sem bila ves čas na pravi poti in ne zmešana, kot sem včasih ob vseh pritiskih okolice dejansko pomislila. In z vsako najmanjšo bolečino, z vsakim še tako drobcenim bremenom, ki ga odložim, z vsako prelito solzo, v meni močneje zasije sonce topline, neskončne ljubezni do same sebe, Njega in Nje, ki sta s takšno milino ustvarila celotno vesolje in mene v njem. Iz prsi se vse močneje vijeta spoštovanje in cenitev življenja, vedno bolj se kot majhen otrok čudim čarobnostim, ki jih s srcem gledam na vsakem koraku. In vedno pogosteje znam reči »ne«, ko je potrebno, pogumno zreti resnici v oči, se veseliti novega dne …

In to je pot, pot »odrešitve in razsvetljenja«, za katero čutim, da čaka še marsikoga, da jo na povsem svoj način (in na srečo veliko lažje in hitreje kot jaz) z vso ponižnostjo prehodi. Ker korona virus nas je praktično čez noč potisnil v položaj, ko se bomo kot posamezniki in človeštvo v celoti morali pričeti soočati z vsemi pod preprogo pometenimi zgodbami prednikov in našimi osebnimi. Ker širjenje virusa se bo slej ko prej umirilo, vsi temačni občutki, ki sedaj vrejo na površje, pa bodo ostali in znova našli način, da nas stisnejo v kot. Nič se ne bo zgodilo samo od sebe, nihče ne bo šel znova na križ, da bi nas odrešil, tudi vil s čarobnimi palčkami, ki bi namesto nas izvajale čudeže, ne bo, če sami ne bomo prevzeli odgovornosti za svoje življenje in se temeljito lotili dela. Okrog sebe imamo trenutno toliko mojstrov, angelov in drugih bitij svetlobe, da bi od ganjenosti zagotovo zajokali, če bi jih le za hip uzrli, a brez naše pripravljenosti po sodelovanju so preprosto nemočni. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem se pripravljala na prvo delavnico o angelih in mi je mili glas dejal: »Veš, Milena, manjka nam ljudi, s katerimi bi lahko delali.« Začudenje, nejeverno spraševanje, kako je to vendar možno, saj angele imamo pa ja vsi radi, še religije jih priznavajo, pa oltarčke jim postavljamo, pa … A danes tisti stavek še kako razumem, mu na osnovi lastnih izkušenj nemo pritrjujem. (Pre)dolgo smo bili navajeni samo prelagati bremena na naslednike, s figo v žepu upati, da nam za posledice naših dejanj ne bo nikoli potrebno polagati računov, da lahko po mili volji še naprej ubijamo, krademo, posiljujemo, se vojskujemo, izkoriščamo, lažemo, ponižujemo, potvarjamo zgodovinska dejstva, se imamo najmanj za »bogove« zemlje in neba. Nadvse ostre in temačne energije, ki jih trenutno zaznavam v ljudeh, so zlasti smrtni strah, panika, togota, ker nam stvari uhajajo izpod nadzora, izguba zdrave pameti, predvsem pa ubijalski bes in neizmerno sovraštvo. Upam si trditi, da če bi neka svetovna avtoriteta dala dovoljenje, da iz tega sveta odstranimo vse, ki imajo virus ali so njegovi potencialni prenašalci, bi marsikdo brez najmanjšega razmisleka in kančka srčnosti postal rabelj pod krinko zaščite sebe in svojih bližnjih.

Zato je čas, da se končno streznimo … In verjeli ali ne, imamo čudovito priložnost, da trenutno stanje doživimo kot blagoslov ali pa v paniki iščemo krivce za nastalo situacijo in trepetamo pred težkimi napovedmi novega dne. Iz lastnih izkušenj povem, da kar pomnim, tako hitro in globoko še ni bilo možno razreševati svojih težav. Osebe, ki so v zadnjem času prišle na svetovanje, so bile več kot pripravljene in delo z njimi je bilo kot pesem. Pa smo se ukvarjali s čiščenjem dogodkov, ki sodijo v žanr kriminalk, srhljivk in znanstvene fantastike obenem. Eno so več kot potrebni zaščitni ukrepi pred virusom v smislu krepitve imunskega sistema, umivanja rok, izogibanja virusnim žariščem, osamitve v primeru najmanjših znakov okužbe …, drugo pa je dogajanje v nas pred katerim ne moremo pobegniti ne za štiri stene doma, ne na Luno, ne kamorkoli drugam v vesolje. Ker bo šlo vse z nami in bomo tudi tam slej ko prej ustvarili enake situacije.

Zato si želim, da si vzamemo čas zase. Najdemo samoten kotiček v naravi, obraz nastavimo sončnim žarkom, se naslonimo na drevo ali občudujemo dehtenje pomladnih cvetov. Dihamo in smo pošteni do samih sebe v smislu, da dovolimo najglobljim občutkom privreti na površje. Če čutimo strah, naj nas v  polnosti preplavi. Vprašajmo se, česa se v resnici bojimo: smrti, izgube partnerja ali otroka, finančnega zloma, neizpolnitve svojega poslanstva, soočenja s svojimi bremeni in težo prednikov, neuspeha, resnice, ki vre na površje, osamljenosti, neljubljenosti …? Če nam iz oči sije morilski bes, se vprašajmo, koga tako globoko sovražimo, da bi ga hipoma ubili ali pa v neskončnost mučili, kaj nas tako zelo boli in skeli … Če zaznavamo gnus, umazanost, sram, potem se potopimo v to gosto energijo, ki je morda posledica pobijanja ali pa posilstev ali pa laži ali … Če imamo občutek, da se nam bo zmešalo, da izgubljamo nadzor nad sabo, se vprašajmo, kateri resnici se tako zelo upiramo, s čim se ne želimo soočiti … Samo naredimo nekaj in s tem na stežaj odprimo vrata miru, zdravju, ljubezni, nežnosti, čistosti, časti, poštenosti …, da bodo lahko vstopili v naše življenje. Dihajmo, jokajmo, vpijmo, plešimo, pojmo, pišimo, rišimo, karkoli že, le da vsaj del napetosti spustimo iz sebe. Prižgimo svečko za vse žrtve v rodu in tiste, ki so ubijali ali kako drugače širili zlo. In če mislimo, da sami ne zmoremo, potem poiščimo toplo dlan pomoči. In na koncu sami sebe objemimo z vso vesoljno ljubeznijo, se z vso gorečo strastjo zahvalimo življenju, ki kipi v nas, potujočim oblakom na nebu, žuboreči vodi v potoku, zvončkom, ki tiho prikimavajo pod bližnjim drevesom …

Pa objem zdravja in blagoslov milosti.

 

P.S.: Vabim te, da se mi na svoj način pridružiš pri meditacijah na daljavo, ki so namenjene čiščenju strahu in sovraštva ter drugih težkih energij iz sebe, slovenskega naroda in človeštva kot celote. Da nas na koncu znova obsije nežnost ljubezni in milost vzame v svoje naročje. Skupaj smo močni in mogočni zato k sodelovanju povabimo še svoje otroke, partnerje, prijatelje …

Kratka navodila: najdimo prostor v stanovanju ali naravi, kjer bomo imeli mir. Pripravimo si preprost oltar, na katerega postavimo prižgano svečko, kadilo, vodo s soljo, ki jo blagoslovimo z ljubeznijo, droben cvet, lahko tudi podobe angelov, kristale ali karkoli začutimo.

Nato se umirimo, usedimo ali ulezimo na tla ter čim globlje dihajmo. Povabimo energijo ljubezni in bitja svetlobe, da nas milo obdajo, da se čutimo varne in ljubljene. Na svoj način zaprosimo, da se iz nas, naših naslednikov ter prednikov po očetovem in maminem rodu, iz slovenskega naroda in človeštva v celoti pričnejo odstranjevati občutki strahu, panike, krivde, besa, sovraštva, nemoči, sramu, krivde, ponižanosti, gnusa … ter spomini na nasilje, bolezni, vojne, posilstva, kraje, izgube premoženja, splave, nezakonske otroke, varanje, nepoštene sodne procese, mučenja, prostitucijo, suženjstvo, revščino, samomore, alkoholizem in druge odvisnosti … Nato pa samo dovolimo vsem občutkom in vizijam, da nas preplavijo. Dihajmo in dihajmo, lahko tudi pričnemo igrati  na gonge in druge instrumente, plesati, peti …

Zadnjih petnajst minut se posvetimo občutkom ljubezni, nežnosti, milosti, ponosa, časti, dostojanstva, varnosti, miru, čistosti … Bodimo kot cvet, ki ga umiva jutranja rosa in sonce nežno sije nanj, da radostno odpre svoje cvetne lističe ter omamno zadiši. Čutimo piš vetra in sijaj božanskosti. Objemimo se in si zašepetajmo: »Varen(a) sem. Ljubljen(a) sem. Zdrav(a) sem. Rad(a) se imam.«

Na koncu se srčno zahvalimo samim sebi, bitjem svetlobe in vsem, ki so bili z nami.

Deli:
Share

Komentiraj