Nekoč davno tega omamno lepa vila sem bila

Nekoč davno tega omamno lepa vila sem bila. Bleščala v tisočerih iskricah se srca, v svilnatih odtenkih žareče mavrice sijala vse tja do sinjemodrega neba. So po hrbtu ženstvenem padali mehki mi lasje, zlato skodrani, z vonjem čutne svečanosti. Pela tako nadzemsko sem milo, da še Bog blažen zrl je dol na Zemljo. Ob potočku bisernem plesala med cvetovi sem bujnimi, opijala z žametnim nektarjem se čarobnosti. Se čudovitosti z besedami še tako magičnimi upesniti ne da, le srce ob tem na note dehteče romantike igra.

Nekega nebeško lepega dne k potočku ljubljenem mladenič je prišel, ves postaven, mlad in zagorel. V moški moči je cvetel, v sreči goreči ves dehtel. So sijale modre oči v angelski mu privlačnosti, živordeče ustnice vabile v objem strastne divjosti. Se ulegel med rože živopisne je, priprtih oči prepustil sveti se radosti. Mi srce v ritmu norem je razbijalo, je dih zastal in nepremično zrle vanj oči moje so začudene. Občutek nečesa neznanega, opojno sladkega me strastno preplavil je, ovil v vlečko čipkasto drhtenja ženske zaljubljene. Pričela prepevati tako čutno sem milo, da orosilo se njegovo je oko. Ko prebudil se iz sladkega je sna, me s pogledom omotičnega zaljubljenca po vsej cvetoči pokrajini je iskal, s srcem ožarjen se mi ves predal. Po usodnem tem srečanju dneva skorajda ni bilo, da prišel ni, ulegel se pod starodavno drevo in čakal na pesem srčno. Bila ljubko sem zmedena in opojno blažena, a istočasno solze goreče pretakala, saj hrepenenja večjega na svetu tem ni bilo, kot da tudi jaz imela človeško bi telo. Da za droben trenutek vsaj z rokami tresočimi skozi lase skodrane bi nežno mu šla, po gladki koži moške čudovitosti drsela vsa omamljena. Da vsaj enkrat z ustnicami rožnimi dotaknila njegovih bi se oči, kot svila lahno poljubila ustnice, ki spravljale ob dih so me. Da tudi on videl čudovitost mojo bi, stvaritev čudežno občudoval, me v naročju nežno ljubkoval. Da prste svoje prepletla bi z njegovimi, v soju zvezdnih luči ljubila se do skrajnih strun silovitosti. Da glas moj slišal bi, odpoljubljal vdihe magične privlačnosti. Me v prsih bolelo je, sem dneve in noči milo prosila Boga, naj naslednjič obliko trdno mi da. Saj ko zatisnil čutne je oči, neštetokrat goreča vsa legla k njemu sem, milo v objem njegov se stisnila, a kaj, ko mogla nisem začutiti ga. Je tudi on segel k meni kdaj, da dosegel moj bi raj, a le veter mil se mu med prsti je vil. Saj v srcu vedel je za me, četudi dvom pogosto šinil mu skozi glavo je. Nikdar nikomur resnice srca ni razkril, le v sebi večno nosil odtis vilinskih je kril. Sva srčno oba se zavedala, da večno ostala bova povezana, nekoč v telesih človeških zopet se srečala, ljubezni čutni v nedogled se predajala.

Tako ni besed za opis sreče biserov, ko stopila prvič v človeško sem telo. Je darilo najdragocenejše zame to bilo. Sem želela prav vse okusiti, brbončice svoje z najslajšimi dobrotami čutnega sveta razvajati. Mogla nisem govoriti, peti prenehati, da le glas svoj slišala v tisočerih odtenkih bi odzvanjati. Vsako rožico hotela sem povonjati, vsega ljubeče se dotakniti, svet čutil v polnosti osvojiti.

Za konec reče le: imejmo radi se. Priklonimo prav globoko življenju se zemeljskemu, prepevajmo blaženo radostno. Ker imeti telo sveti privilegij je, čast in ponos, ki ne dobiš ga kar tako. Cenimo življenje v vsej barvni paleti čarobnosti in vse, kar vsak dan znova v tisočerih odtenkih ljubezni nam podarjeno je. Pomislimo kdaj na to, kakšna blaženost čutiti pod nogami bosimi roso je jutranjo, v dlan loviti bisere dežne kapljice. Kakšna sreča je, ko pikapolonica ti na prst prileti, omamno objamejo strastne moške te oči. Kako magično se poljubljati je, divje plesati, v naročju partnerjevem zaspati. Kako telo vzdrhti, ko sveže pečen kruh iz pšenice zrele se v ustih raztopi in mlado vino v sodih dozori, jed prelestna na finem porcelanu zadiši.

Dobri Bog, neštetokrat hvala ti, da vse to omogočil si mi. In hvala tudi za to, da tiste moške oči zopet bleščijo v zapeljivi se čutnosti …