Odlično spričevalo še ni modrost …

Konec šolskega leta je in marsikateri starš je objavil odlično spričevalo svojega otroka, pa pohvale, priznanja, medalje … Vesela sem, da so otroci uspešni, da so starši ponosni nanje.
A ko se sama ozrem v otroštvo in mladost, me stisne pri srcu. Bila sem odličnjakinja v osnovni in srednji šoli, diplomirala med prvimi v letniku, magistrsko nalogo zagovarjala s čisto desetko. A kaj, ko mi to ni prineslo skorajda nobene modrosti, še kako potrebne za življenje. Z vsemi odvodi in integrali, kemijskimi spojinami in molekulami, vedenjem, za katerim grmom so se partizani borili z Nemci, tisočimi ekonomskimi teorijami in tonami preštudiranih strokovnih knjig, si danes, ko se soočam z vsakodnevnimi izzivi življenja, ne morem prav nič pomagati. Ker me vse to ni pripeljalo do čutenja, razumevanja sebe in sveta vse naokrog, razmišljanja z lastno glavo, do resnice … Zato bolj ko spoznavam sebe, bolj ko se poglabljam v svet duhovnosti in mistične ženskosti, bolj mi je jasno, kako povsem drugačno bi bilo moje življenje, če bi mi na pragu mladosti starši ali učitelji ali duhovniki ali kdorkoli že, povedal, da imam dušo, ki v sebi nosi spomine preteklosti, me naučil poslušati šepet svojega srca, zaupati v sporočila Boga. Če bi ohranila pogovor z angeli, samorogi, vilami, se že tedaj poglabljala v resnico vsega. Če bi mi kdorkoli razložil duhovni vidik spolnosti, me poučil o telegoniji, prenašanju energij med partnerjema, o prepotrebni ljubezni in spoštovanju. Če bi imela na razpolago knjige o menstrualnem ciklu in bi razumela spremembe razpoloženja v obdobju med menstruacijo in ovulacijo ter obratno. Če bi karkoli vedela o zavestnem spočetju, naravnem porodu, dojenju, skrbi in negi svojega telesa. Če bi imela informacije o tem, kako pomembni so za nas predniki in vzorci, ki jih dobimo po njih – da ne moremo zaživeti sebe, dokler jih ne sprejmemo, ne spoznamo svojih korenin. Če bi mi kdo namignil, da imamo Slovenci mogočno preteklost, mi dal v roke knjigo pravljic, pripovedk, bajk … našega rodu. Če bi vedela, da imam tudi jaz poslanstvo, da sem vredna, da živim. Če bi kdo v meni prepoznal močno intuicijo, čut za lepoto, sposobnost pisanja in umetniškega izražanja. Če bi me kdo posedel za klavir, mi pokazal, kako se sebi v čast posadi drevo in bosih nog zapleše po dežju. Če bi me kdo naučil speči dobro potico ali pripraviti okusne dolenjske štruklje. Če bi si kdo vzel čas, me popeljal v naravo med zdravilna zelišča, razložil njihovo delovanje, čas nabiranja, način sušenja in shranjevanja. Če bi že tedaj učila postavljati meje, reči »ne«, ko je potrebno. Če bi me naučili, kako se spoštovati, si upati določiti pravo ceno za svoje delo. Če bi mi kdo z zgledom pokazal, kaj je čast, ponos, dostojanstvo. Če … Lahko bi naštevala do onemoglosti. Pa vendar je ravno to tisto, kar potrebujem, to modrost bi si želela od vseh tistih, ki so mi polnili glavo z napol resničnimi, predvsem pa do onemoglosti suhoparnimi podatki.
Zato si srčno želim, da bi se današnji otroci učili o tem, kar res potrebujejo, da lahko zaživijo v ljubezni, miru, medsebojnem spoštovanju. Da bodo na pragu zrelosti zares samostojne osebe, polne srčne odločnosti in veličastne moči, pripravljene na izzive vsakdanjosti.
Zato se potrudimo vsi – naj ne bodo merilo šolske ocene, ampak to, kar otroka osrečuje, prizemljuje, notranje bogati in radosti. Da bodo otroci ves čas v stiku z Ljubeznijo in modrostjo večnosti.

Deli:
Share

Komentiraj