Umor

Pri svojem delu in pri čiščenju vzorcev prednikov skorajda ni dneva, ko ne bi naletela na morilce, na vojne junake, rablje, gladiatorje, imela tako ali drugače opravka z nasilnimi smrtmi … Pa vendar še pri nobeni od teh oseb nisem zaznala, da bi si kot duše v načrtu, ki ga naredimo za posamezno življenje, izrecno izbrali, da bodo jemali življenje. Lekcije so običajno povsem drugačne – predelati ekstremna čustva kot morilski bes, sovraštvo, strah, sram, krivda, maščevalnost, ponižanost, razvrednotenost, ljubosumje, zavist … ter zapustiti okolje polno revščine, obupa, alkohola, nasilja, spletk in znova najti notranji mir, ljubezen, svetost Srca. A ko potem v konkretnem življenju pride do situacije, ko se je potrebno podati na dolgo in bolečo pot spremembe, rasti in se razvijati v smeri ljubezni (naše resnične moči), postati odgovoren in spoštovanja vreden Človek, je lažje vzeti meč v roke, pištolo, kamen, puško, nož, strup, vrv … karkoli že in ubijati, klati, ropati, posiljevati, požigati, zastrupljati.
Ljudje sami sebe vse prevečkrat prepričajo, da so nemočni, da nimajo izbire: »Ja, vojna je in moram postati vojak, moram ubijati. Jaz bi morala dobiti prestol, ne ona, zato sem ji morala dala lekcijo – v spanju sem jo dala zadaviti. Reven sem in moram opravljati delo rablja. Spravil me je v bes in moral sem ga z vso silo treščiti ob tla. Moški, ki sem ga hotela, se je poročil z drugo, zato sem se ji morala maščevati, jo zastrupiti.« Pa vendar imajo tudi sredi vojne vihre svobodno voljo, možnost, da se uprejo, rečejo »ne«. Vprašanje je le, ali zaupajo vase, ali zaupajo v svojo dušo, ali zaupajo v dobroto Boga, da obstajajo še druge rešitve. Če bi se namreč večina vojakov na obeh straneh bojne črte uprla in rekla, da ne želi pobijati, kdo bi potem izvajal vojno? A ker jih je strah, ker ne prevzamejo odgovornosti za posledice svojih dejanj, se podredijo, molčijo in samo izvajajo to, kar drugi hočejo.
In še ena plat medalje se vedno znova pokaže pri morilcih – občutek, ki ga prinese trenutek, ko nekomu vzamejo življenje: vsemogočnost. Ljudje, ki imajo na vesti veliko žrtev, so običajno navidezno zelo samozavestni, odločni, nepremagljivi, v svoji notranjosti pa šibki, prestrašeni otroci, polni občutka, da niso vredni, da sploh živijo, obstajajo, z lastno vrednostjo na nivoju »črva«. In imeti nad nekom takšno moč, da odločaš o tem, ali bo še naprej živel ali pa umrl, prinese sicer zelo kratkotrajen, a čudovit občutek: »Bog sem. Nepremagljiv sem. Nihče mi nič ne more. Jaz sem Nekdo.« In to navidezno zmagoslavje jih žene v vedno nove norosti, je kot lakota, ki nikoli ne pojenja.
Ko so razni strokovnjaki analizirali življenja »slavnih« morilcev, se je vedno znova pokazalo, da so imeli težko otroštvo in mladost oz. da jih je nek travmatičen niz dogodkov odločilno zaznamoval. Večina njih ni koli izkusila starševske ljubezni – mame so te otroke poskusile splaviti, oddale so jih v rejo ali posvojitev, bile so pijanke, odvisnice, preživljale so se s prodajanjem svojih teles ali so kmalu po porodu umrle ali so bile revne in ves dan garale za kos kruha. Očetov večinoma ni bilo, velikokrat jih niti poznali niso ali pa se za otroke niso zanimali, skrbeli zanje ali pa so jim bili zgolj sredstvo za izživljanje. Tako so bili ti otroci že od spočetja dalje obdani z nasiljem, trpljenjem, obupom, samomorilnostjo, zapuščenostjo, deležni zlorab, pretepanj, raznoraznih poniževanj. In v odraslosti so vsa ta potlačena čustva sproščali tako, da so pričeli drugim jemati življenje, jih mučiti, trpinčiti, kaznovati za to, kar so v življenju sami doživljali: »Če sem jaz trpel, boš pa še ti.«
In resnica je, da bi danes imeli ravno toliko (če ne še več) umorov in vseh ostalih zločinov kot v preteklosti, če se ne bi ljudje zavedali, da je danes morilca bistveno lažje odkriti in stlačiti v zapor kot ga je bilo pred tristo in več leti. Zato smo, iznajdljivi kot smo, našli druge načine, kako sproščati, ne pa tudi razrešiti, svoje vzorce, svoja ekstremna čustva: tekmovalna poslovnost, ekstremni športi, divje vožnje, antidepresivi, alkohol, droge, pornografija, dolgotrajno umiranje za rakom, aidsom in drugimi boleznimi, agresivno in ponižujoče komentiranje javnih objav, obsedeno nakupovanje, sodni procesi, lažna duhovna nirvana in še in še. A nič, prav nič od tega, nam ne prinese dolgoročne rešitve, notranjega miru, resnične moči, ljubezni in spoštovanja, radosti in navdušenja. Le še globlje v pekel obupa potegne nas in naše bližnje.
Če hočemo postati resnični zmagovalci, Ljudje z veliko začetnico, potem je potrebno zavihati rokave, zbrati ves pogum, ki ga premoremo, vso ljubezen do sebe, ki jo najdemo in se lotiti dela: iz trenutka v trenutek opazovati sebe, svoje misli in dejanja, se spraševati, iskreno sprejeti vso svojo navlako in bremena prednikov, najti način, ki nam ustreza, za sproščanje besa, sovraštva … brez da bi v to potegnili druge ljudi, jokati, kričati, se noro smejati, dihati in … In vztrajati in si dovoliti sprejeti roko pomoči. Ker nikoli nismo sami: so ljudje, ki nas lahko razumejo in nam pokažejo smer rešitve, so mehka krila angelov, je Mama narava, je Milost, ki vedno znova posije na nas s svojimi toplimi žarki ljubezni …
Nekoč sem že zapisala in znova bom: »Da nekomu vzameš življenje, je potrebnih nekaj sekund, da pa nekoga vrneš v življenje, so včasih potrebna tisočletja, pa še ne gre …« Izbira je vedno v naših rokah in vedno lahko prisluhnemo milemu šepetu svojega Srca, ki bi rado ljubilo, ki bi v prsih rado svobodno utripalo.

Deli:
Share

Komentiraj