Samomor

Samomor je še ena oblika umora, le da v tem primeru ne dvignemo roke nad drugo osebo, temveč nad sabo. Pa samomor ni samo to, da se obesimo ali spijemo strup ali si prerežemo žile ali se ustrelimo ali … – veliko samomorov je skritih v prometnih nesrečah, nezgodah pri delu in športu, nesrečnih padcih po stopnicah ali zdrsih v gorah, vzetem prevelikem odmerku drog, v najrazličnejših boleznih.
Tako kot pri umoru, je razlog za samomor običajno v občutku, da trpljenja, ki ga doživljamo, ne bo nikoli konec, padamo v temno brezno obupa brez dna. V nas se kopičijo občutki nevrednosti, nezaželenosti, nepomembnosti, strahu, sramu, krivde, jeze, besa, sovraštva, živimo v nevzdržnem okolju revščine, fizičnih in psihičnih poniževanj, osebe okrog nas so bolne, depresivne, ovite v hlape alkohola ali drog, doživimo izgubo službe, odhod ali smrt ljubljene osebe, splavimo otroka, partner nas vara ali hoče ločitev, v šoli ne naredimo letnika … In preprosto ne vidimo več rešitve, ne vidimo izhoda ali pa ga niti nočemo. Ker velikokrat je samomor neke vrste način, kako se maščevati ljudem, kako izsiljevati osebe, ki nas po našem mnenju niso ljubile, ki nam niso dale tega, kar smo od njih pričakovali, kar smo si želeli oz. potrebovali: »Nista imela časa zame, zato si bom prerezala žile – bosta pa vsaj sedaj prišla na obisk v bolnico in pogovor z zdravnikom. Varala si me, zato se bom obesil in boš vsaj potem videla, da sem bil jaz pravi moški zate. Vzela bom pest tablet in jih poplaknila z viskijem, pa boš imel mir pred mano in boš lahko ves dan zunaj s prijatelji ali v službi ali z ljubico.«
To še ne pomeni, da kot duše nimamo dovolj moči, da vzdržimo, da najdemo rešitev, le ne podamo se na pot spremembe ali pa obupamo še preden dokončno razrešimo stvari, ki nas bremenijo, ki nas tiščijo k tlom. Ker ko si kot duše pred prihodom na Zemljo ogledujemo starše, pomembne dogodke, situacije, ki bodo za nas odločilne, je tako kot bi gledali film v kinu ali na televiziji. Vživimo se vanj, borimo se z glavnim igralcem, jočemo in vpijemo skupaj z njim … – a še vedno smo le gledalci. Ko pa smo rojeni, ko na svoji koži zares doživimo posilstvo, pretepanje, smrt svojega moža, dobimo v plačilo položnico, ki presega našo letno plačo itd., je naenkrat situacija videti veliko težja, sedaj smo mi glavni igralci na platnu življenja. In tedaj velikokrat obupno vijemo roke: »O, Bog, ne zmorem. To je prehudo. To je preveč.« Ne slišimo več šepeta svoje duše, ne iščemo roke pomoči.
Pred dnevi sem podoživela življenje, ko sem splezala na grajsko obzidje in omahnila v smrt. Pri desetih letih me je tedanja mama prodala v zakon skoraj petdeset let starejšemu moškemu, da bi ohranila družinsko premoženje, pa tudi zato, da bi prikrila svoje dolgoletno razmerje z njim. Mož me je na poročno noč posilil in s tem početjem nadaljeval, kadar se mu je zahotelo. Ko ga ni bilo doma, so me služabniki morali zaklepati v sobo, ko je bil doma, me je velikokrat pretepel, poslušati sem morala njegovo pijano vpitje in gledati, kako se plazi po drugih ženskah. Ko sem dobila menstruacijo, so se pričeli vrstiti splavi. A veliko bolj kot ravnanje moža, me je bolel odnos z mamo. Ko sem po tretjem splavu povsem onemogla ležala v postelji, je privihrala v sobo, me začela vleči za lase in vpiti: »Prasica – le kako si lahko spet splavila? Zakaj ne rodiš sina svojemu možu?« Tedaj se mi je vse dokončno uprlo. Sklenila sem, da ko bom dovolj pri močeh, bom našla način, da se povzpnem na zid in se ubijem. Nekaj mesecev kasneje sem to tudi storila …
Ko sem si z današnjimi očmi ogledovala tedanje življenje, sem videla, da sem kljub vsemu še imela moč, da bi preživela. Da bi morala vzdržati še približno dve leti, ko je moj mož padel s konja in se ubil. Tedaj bi se pričelo zame povsem novo življenje in kasneje bi imela velik vpliv v družbi, pa tudi nasmeh na lica bi si znala pričarati. Začela bi uživati v drobnih utrinkih življenja in vse bolj bi se odpirala svojim jasnočutnim ter drugim darovom. A v času samomora nisem našla vere vase, nisem verjela, da sem se sposobna izkopati iz trpljenja, v katerem sem se znašla.
In kar je najbolj zanimivo oz. pomembno: tudi v tem življenju tedanja mama in mož igrata zelo ključno vlogo in z njima imam nadvse težaven odnos. In se učim postavljati zase, učim se postavljati meje, v odnosu do njiju se soočam z močnimi občutki jeze in besa in še in še. Skratka: vse tisto, kar nisem naredila pred tisočletji, me je počakalo in rešujem sedaj. Kar z drugimi besedami pomeni: samomor ni nikoli dolgoročna rešitev. Ker vse lekcije, ki niso opravljene v enem življenju, vsi odnosi, ki jih tedaj ne razrešimo, nas slej ko prej dohitijo in zahtevajo odločno soočenje. In ko nam jih uspe predelati, smo ponosni nase in se ljubeče potrepljamo po ramenih: »Čestitam. Uspelo mi je. Spet mi v prsih spet bije ljubeče Srce.«

Deli:
Share

Komentiraj