Razmišljam: o vesolju, o Bogu, o nas, ljudeh …

Dejstvo, ki ga nobena znanost, politika, religija, duhovnost … ne more zanikati je, da je Nekdo ustvaril vesolje. Da si je ta Nekdo več kot vrhunsko zamislil in nato spremenil v prečudovito popolnost vsak planet, vsako zvezdo, vsako rožico, vsako travno bilko, vsako drevo, vsako kapljico vode, vsak kamen, vsako žival, vsak kristal in ne nazadnje tudi krono stvarstva – človeka. Pa tega Nekoga imenujmo bodisi Bog/Boginja, nebeški Oče/Mama, božanstvo, veliki pok, Kreator/Kreatorica, maternica vesolja, Stvarnik/Stvarnica, vesoljna inteligenca, bodisi Vir, Izvor, Ljubezen ali pa vrhovna oblast … Svojo prelestno lepo simfonijo zamisli je prelil v materijo, več kot veličastno domislil prav vsak detajl, vsemu dodelil svoje ime in najvišji namen. Ustvaril je vesoljni red in zakonitosti, po katerih naj bi stvarstvo delovalo. Iz najgloblje ljubezni in spoštovanja je človeku, svoji najbolj sveti stvaritvi, vdahnil Življenje, mu dal srce, da čuti, pamet, da razmišlja in s tem neizmerno moč, da lahko nadaljuje ter nadgrajuje njegovo že tako čarobno stvarjenje, živi v harmoniji s seboj in celotnim vesoljem, uživa obilje vsega najboljšega.

Kaj pa smo mi, ljudje, naredili iz vsega, kar nam je bilo s tako milino in toplino položeno v zibelko? Po eni strani »bogu« v čast na najbolj svetih krajih postavljamo svetišča, goreče molimo k njemu, ga moledujemo, klečeplazimo pred razpelom, naj katerem naj bi umorili njegovega edinega sina, izvajamo najrazličnejše rituale, ki imajo kaj malo skupnega z voljo Najvišjega … Po drugi strani pa se vsak dan znova bolj strastno pobijamo, delamo samomore, utapljamo v alkoholu, drogah in drugih odvisnostih, uničujemo njegove žive stvaritve (prst, vodo …) s strupi, plastiko in drugimi norimi izumi, se umetno oplojujemo in kloniramo … O tem, kako nespoštljivo se obnašamo do samih sebe in vsega, kar je ustvaril, bi lahko pisala več dni skupaj. Vso lepoto, vso čarobnost, vso veličino … spreminjamo v grdoto, v zlo, iščemo vedno nove načine, kako poteptati in razvrednotiti vse, kar se uničiti da …

Obnašamo se tako, kot bi svojo mamo oz. očeta z eno roko goreče objemali, mu govorili, kako zlat oče je, kako radi ga imamo, kako hvaležni smo, da nam je dal življenje. Mu postavljali oltar, prinašali rože, prižigali sveče njemu v čast, ga opevali, njegove besede zapisovali v svete knjige, s sklonjeno glavo klečali pred njim, poljubljali tla, na katera bi stopil … Istočasno pa bi mu z drugo roko zarivali nož direktno v srce, ga brcali, pljuvali po njem, mu dajali jesti zastrupljeno hrano in vodo, zahtevali, da nam da več denarja, ga zmerjali z najbolj nizkotnimi izrazi, preklinjali njegov obstoj, si izmišljali vedno nove načine, kako ga kruto mučiti. In ko bi v zadnjih izdihljajih v mlaki krvi ležal na tleh, bi začeli nemo viti roke, blebetati: »Joj, ati, oprosti mi, veš, nisem zanalašč, nisem hotel, res mi je žal, odpusti mi. Rabim tvojo pomoč, rabim še malo tvoje energije. Saj bom tebi v čast z najnovejšo tehnologijo postavil plastično uto, v kateri boš lahko v mukah umiral. Obdal jo bom z bodečo žico in zaščitil z jedrskim orožjem. Ne bodi no tako aroganten in zloben, ne moreš me sedaj pustiti samega in vsega ubogega. Saj …«

Kot da nas popolnoma nič ne izuči, kot da smo povsem pozabili, kdo dejansko smo, čemu smo sploh bili ustvarjeni mi in vse živo okrog nas. Sami sebe smo prepričali, da lahko počnemo popolnoma vse, kar se nam zljubi, pa ne bo nihče odgovarjal za to, nam zaradi tega ne bo nikdar potrebno polagati računov. O, ko bi vedeli, kako zelo se motimo. V vesolju se ne da nič skriti, vsako dejanje, ki ne podpira svetosti življenja, pušča globoke posledice. V stvarstvu vladata pravičnost in poštenost in vsak umor, vsak samomor, vsaka kraja, vsako posilstvo, vsaka laž, vsako po nepotrebnem posekano drevo, vsak odmerek mamil, vsak boleč porod … povzroča energijsko navlako, ki jo bo nekdo moral sčistiti, moral poravnati, moral uravnovesiti. In če tega ne bomo storili mi sami, bo slednje morala storiti ena izmed oseb v našem rodu, narodu oz. človeštvu v celoti. Pred tem ne moremo pobegniti prav nikamor, pa četudi se preselimo na drug konec vesolja. Kar sejemo, enkrat požanjemo mi ali pa naši potomci, saj se popolnoma vse, kar ne razrešimo, po rodovni liniji prenese na zanamce. To govorim iz lastnih izkušenj, kajti pri svojem delu neštetokrat naletim na vzorce, ki so se pričeli oblikovati več tisoč ali celo milijonov let v preteklosti. Pa imamo zaradi tega danes mi težave z zdravjem, izzive v službi ali v partnerstvu, nikakor ne moremo ničesar ustvariti, se imeti radi …

In ja – nekateri upajo, da se bodo, če dokončno uničimo našo prečudovito Zemljo, lahko preselili na kakšen drug planet in tam v blaženem miru živeli naprej. Tudi to je možno, le da pozabljajo, da bodo svojo energijo odnesli s seboj in bodo tudi tam slej ko prej ustvarili enako energijsko polje, enake bitke, kot jih trenutno bijejo na našem modrem planetu. S tem je podobno, kot če si zlomimo roko, ki nas neizmerno boli. Lahko se usedemo na letalo in odletimo na Grenlandijo ali na jug Afrike ali pa v Bolivijo – roka nas bo še vedno bolela in potrebno jo bo pozdraviti. Pika.

Če se torej hočemo vrniti pred obličje resničnega Boga, je potrebno pošteno zavihati rokave, pogledati resnici v oči. Se spomniti, čemu obstajamo, prevzeti odgovornost in sčistiti navlako preteklosti. Se pokloniti poštenosti in pravičnosti, uporabiti moč stvarjenja, da popravimo vse, kar smo uničili.

Še je čas, če le hočemo. In jesen je svojo harmonijo ter čarobno barvitostjo več kot primerno obdobje, da se temeljito poglobimo v to, kaj bo z našo prihodnostjo, ki jo, verjeli ali ne, z vsako mislijo, z vsako izrečeno besedo, z vsakim drobcenim dejanjem, mi sami ustvarjamo.

Deli:
Share

Komentiraj