Sprejemam jo – to staro čarovnico

Vidim jo. Voham jo. Slišim jo. Čutim jo. Spoštujem jo. Sprejemam jo. To staro čarovnico.

Ki te z enim samim pogledom pretrese do kosti – da se ponižno zaveš svoje vrednosti.

Ki ti iz usedlin preteklosti napove usodo večnosti – da uzreš Boga v odsevu svojih oči.

Ki te bosih nog povede do opustošenih brazd srčnosti – da pustiš za sabo vso navlako prešlosti.

Ki te po divji pokrajini pripelje do globokega tolmuna svoje moči – da vstaneš iz pogorišč ranjenosti.

Ki ti iz temne čaše noči da piti eliksir modrosti – da se končno zaveš, kdo si.

Ki te poveže z grčavim drevesom prednikov – da kri živosti v tebi znova vzvalovi.

Ki te s plesom med žgočimi plameni ognja osvobodi – da zmoreš začutiti strast pristne ženskosti.

Ki ti zrahlja zarjavele okove okrog korenin zemeljskosti – da duša svobodno poleti skozi tančice vzporednih ravni.

Ki s tebe postrga zaplate okostenelosti – da zaplavaš v sveti vodi resničnosti.

Ki te vrže iz majavega oltarja zlaganosti – da sestradan poseješ semena ustvarjalnosti.

Ki …

Ja, sprejemam jo. To staro čarovnico.

Deli:
Share

Komentiraj