Uvod

9951565988324034722647305732n

Pred lepim številom let sem kupila amaterski Olympusov fotoaparat. S čisto preprostimi funkcijami in brez posebnega zooma. Na začetku sem ga nekaj časa testirala, posnela par dokaj lepih fotografij, potem pa preprosto pozabila nanj. Do pred šestih let je zapuščen ležal na dnu predala, vse dokler ga nisem med spomladanskih pospravljanjem vzela v roke. »Veš kaj, odnesla te bom v mali nahrbtnik, ki je moj zvesti spremljevalec na potepanju po naravi. Morda pa postaneva prijatelja in skupaj kaj lepega ustvariva,« sem mu tiho prigovarjala. In tako se je pričelo. Sem in tja sem se ustavila ob dehtečem cvetu pomladne bujnosti, sledeč notranjemu občutku naredila posnetek ali dva. Čisto tako, za lastno zadovoljstvo. Potem se je v mojem srcu nekaj premaknilo. Preprosto nisem več mogla stopiti mimo omamnega cveta, preproge rož, dehtečih lepot narave, ne da bi vsaj za droben trenutek ali dva zaustavila svojega koraka. Vzela fotoaparata v roke in pritisnila sprožilca. Kot bi se moje tresoče roke, aparat in svetost narave zlile v eno samo veličino obstajanja, v en sam dih, duše prelestni stih. Med nastajanjem posnetka se mi za hipen utrinek časa zdi, da preneham dihati in ko si včasih prenesene fotografije ogledujem na zaslonu računalnika, začudena obstrmim, se presenečena sprašujem, kdaj in kako mi je s tem fotoaparatom uspelo posneti to ali ono fotografijo. Kot bi nevidna roka posegla vmes, mi približala ravno tisti detajl, utrinek lepote, ki ga najbolj občudujem.

Naj nas vse vodi nevidna roka Srca, blagoslavlja svetost Najvišjega. Skupaj vstopimo v Matere narave rajski vrt čarobnosti, se ji ljubeče zahvalimo za vso lepoto in blagoslove večnosti …

Milena Matko

Deli:
Share