Založba

Ko je Dan za pisma Srca; Simona Sanaren

Na dan poletnega sončevega obrata, takrat, ko je dan najdaljši, je pri založbi POT SRCA izšla knjiga avtorice Simone Sanaren: »Ko je Dan za pisma Srca«.

V knjigi je zbranih 13 pisem Srca, ki jih slovenska mati piše sinu, ki postaja moški.
13 pisem Srca, namenjenih sleherni ženski, moškemu, otroku, da se zopet zavemo, kdo smo.
13 pisem Srca, ki sežejo v globino, onkraj očem nevidnega in na površje prinesejo smisel obstajanja.
13 pisem Srca, ki odstirajo tančico pozabe, vedno znova odločno sprašujejo: »Me/se prepoznaš?«
Knjiga, ki se nas tako močno dotakne, da jo vedno znova vzamemo v roke, se zavemo, da je »Ljubezen resnično vse, kar lahko damo«.

Simona je o sebi in knjigi zapisala: »Slovenka sem. S svojimi slovenskimi otroki živim v tujini. Življenje nas je dodobra preizkusilo, izklesalo, postavilo, do te mere, da sem se globoko v sebi povprašala o svoji biti, koreninah, rodu. Iz te poti vase, iz hvaležnosti majhnemu narodu, iz hvaležnosti do obstoja sta se rodili dve knjigi: Ko je Dan (ilustrirana trojezična zbirka pesmi za male in velike) in Ko je Dan za pisma Srca (knjižica 13 pisem sinu).
S slednjo želim pridobiti vašo pozornost, nikakor ne obrnjeno k meni, temveč k vam samim. Da znova ozavestite, kdo ste in kam greste. Vsaka mati, vsaka hči. Vsak oče, vsak sin. Saj smo eno od tega vsi. Knjigo sem podnaslovila Oda materi, kajti preko telesa matere prihajamo v ta svet učenja in rasti.«

Knjigo v vrednosti 10 EUR lahko dobite pri meni osebno ali naročite po elektronski pošti: milena.matko@siol.net. Poštnina in pakiranje znašata 3 EUR.
V primeru, da želite knjigo prejeti po pošti, mi sporočite vaš naslov. Knjigo vam s priporočeno pošto posredujem takoj, ko prejmem potrdilo o plačilu knjige na TRR podjetja SI56 6100 0000 5986 217, odprtega pri Delavski hranilnici d. d.

Ljubeče vabljeni med besede srčnosti.

Milena

Dom
Ko ti, tavajoč po tujih mestih sveta pišeš maturo iz maternega, slovenskega jezika, jaz pišem pismo Srca tebi, svojemu slovenskemu sinu.
Biti in obstati kot slovenska mati, z vsem bremenom in težino majhnosti, nepomembnosti, pomanjkanja in zasmehovanja, se ne pustiti nadvladati, je res veličasten izziv.
Vsled jezika, ki ga le redkokdo pozna, geografske lege, ki je malokomu znana, ljudi, ki so ozkih pogledov, a zlasti vsled vseh neuslišanih želja, ki se izgubijo nekje med Alpami in Jadranskim morjem, se izziv spreobrne v malone misijo nemogoče.
Slovenske matere imamo veliko srce, a ga skrivamo za hladom našega fizičnega telesa, saj smo znotraj sebe tako plašne, osamljene in delujemo kot tuje, nedostopne s svojimi zgodbami preteklosti, krutimi, srce parajočimi, neverjetnimi. Ravno zato smo tako drugačne, cankarjanske, si rade rečemo, kajti ljubezen je nemalokdaj resnično vse, kar lahko damo. Ni nam do velikih besed, včasih ponudimo le skodelico čaja in piškote, ki smo jih skrivale za težke čase.
Me prepoznaš v tem opisu?
A vedi, da nismo tako nične, če se le zmoremo osvoboditi lastnih strahov … teh bitij v nas, ki nam prigovarjajo, da ne zmoremo, da nas ne bodo opazili, da nas bodo zapustili in za vekomaj pozabili. Prav to se nama je zgodilo danes zjutraj, začutil si moj strah, ki se mu z vsem svojim bitjem in žitjem upiram.
Preden si prišel na svet, si bil spomin v mojem srcu, le ti, droben in edinstven; zaželela sem se te spoznati in sem popustila sili vesolja, ki me je pregovorila, da postanem mama in se mogočnih lekcij naučim. Zato si, kar si, le ti, ki spreminjaš moj svet.
Cenim te in verjamem vate.
Zato te prosim, da tudi ti ceniš mene. In mi stojiš ob strani, čeprav nisi Angel.
Upam, da ti bom enkrat lahko pokazala, kdo v resnici sem. Ne poznaš me še. Kajti tudi sama sem pozabila, kdo, kaj in zakaj sem.
Srečno, otrok, ki postajaš mož.

Deli:
Share