Zgodnje jutro je

Zgodnje jutro je. Meglice mavrične nežno se dvigujejo, ko z visoko dvignjeno glavo pojem soncu hvalnico. Kot boginja srčnosti stojim sredi vinograda in blaženo zamaknjena zrem v njo, trto ljubljeno. Jo čebelice obletavajo, da v ganjenosti nad njeno sladkobnostjo orosi se mi oko. So ujeti v umetnino pajčevinasto rose biseri in vse dehti v nabrekli zrelosti. Pod težo grozdja namiznega, ki sočno v svoji je okusnosti, trta se šibi. Kot ženska je, ki dojke mladostno ima napolnjene, nabrekle do sočne erotike in bogato ponudi ljubimcu se: »Vzemi me, naj v svet naslade zapeljem te. Odvedem v magijo te čutnosti, da odpoljubiš sokove moje darežljivosti.« Barva nežno zelena v sončno rumeno preliva se, ko v soncu zlatem lesketajo se grozdja jagode. Utrgam jo, dišečo jagodo, vso z nektarjem omamnosti napolnjeno. Hladno in svežo kot obhajilo sveto ponesem v usta jo. Zaprem oči, ko sok okusnosti iz nje se pocedi, da brbončice veličastno zapojo hvaležnosti glorijo. Srce zadrhti, se nežna molitev zahvale v meni porodi. Utrgam novo si, se obred posvetitve v neskončnost ponovi.

Trta ljuba, hvala ti za sadež božanskosti. Hvala roki Stvarnika, ki grozd z ljubeznijo je ustvarila.