Alkohol

Alkohol. Le redki trenutki so, ko po zares slastnem obedu spijem kozarec belega vina, vrhunskega, čutno sladkega ali kupico penine. Drugače pa mi ob misli na alkohol še vedno postane slabo.

Odraščala sem v okolju, kjer je bilo zlasti potem, ko se je pričelo delo na poljih, travnikih, vinogradih … nadvse čudno, če so bili ljudje zvečer še vedno trezni. Vino, pivo in druge alkoholne pijače so se pile za žejo, še obilneje, kot danes vodo. Sam Bog ve, kolikokrat sem morala kot otrok domačim in raznim delavcem prinesti tri ali pet litrsko plastenko, polno vina, ga natakati v kozarce, zreti ljudem v omamljene, steklene oči, opazovati njihove nenaravne gibe, majavo hojo. Še vedno vonjam prostore, kjer je alkohol tekel v potokih, vidim polite mize, umazane kozarce, slišim nazdravljanje, prostaške besede, opolzke šale.

V mojih kosteh je še zažrt strah pred očetom, opazovanje, ali je dovolj pijan, da bo dobil omamljen pogled in postal mehak kot cunja ali pa bo s pestmi besno tolkel po mizi, vpil, preklinjal in bomo vsi okrog njega »hodili kot po jajcih«. Spomini na vrtoglave vožnje iz vinograda, ko nas je domov pripeljal tako pijan, da se je iz traktorja zvalil na tla in tam negiben obležal. Tihe stopinje, zapiranje vrat v shrambi, kamor je bila njegova prva jutranja in zadnja večerna pot. Tam, med policami, polnimi doma kuhanega žganja iz hrušk in jabolk, se je vse prevečkrat začel in končal njegov dan. Potem pa cmerav jok, ko ga je telo pričelo opozarjati, lažne obljube, da bo nehal, da itak ne pije. Mamino zatiskanje oči, prikrivanje, prelaganje krivde na druge, največkrat name: »Ti si kriva, da je oče pijan.« Obtožbe, ki jih nisem razumela, saj se je oče že skorajda rodil s steklenico v roki. Dnevni pritiski, ki me dušijo še danes: »Ti mu reci, naj neha. Tebe posluša, pogovori se z njim.« Osramočeno povešanje oči pred zdravniki v bolnici, ko so mami razlagali, da mora oče prenehati s pijačo, sicer slabo kaže njegovim jetrom. Moja globoka žalost, ko sem ga spremljala v trgovino, kjer je kupil več zabojev piva, meni pa rekel, da nimamo denarja za sladoled, kaj šele za pulover, ki sem ga rabila za šolo …

Pa dnevi dela in veseljačenja, ko so se zvečer tako mama, kot stara mama, oče in brat, domov vrnili nekam preveč žarečih oči, zardelih lic in jecljavih besed. Potem bratovo obdobje alkohola, bruhanje, smrad, pospravljanje za njim, drugače se ni dalo v toaleto, mamina panika, da bo šel po očetovih stopinjah. Pa moški, ki mi je zabrusil, da lahko z mano preživi le, če ima na zalogi steklenico žganja. Pa razne družinske, prijateljske, študentske, službene … zabave, ko so moški s kozarcem vina ali pločevinko piva v rokah, loveč ravnotežje na majajočih se nogah, zrli vame s pogledom, polnim ostudnega poželenja in me tako ali drugače vabili na par minut cenene zabave. Nazdravljanje, vzkliki, trkanje s kozarci, polivanje, objemanje … Nemo in glasno obtoževanje moških in žensk, zakaj se vendar »držim tako kislo«, medtem ko je čas veselja: »Daj, spij ga kakšen kozarček. Saj te ne bo pobralo. A res ne misliš nič piti? Pa kaj si tako zadrta?« O, Bog, kakšna gniloba privre iz ljudi, ko alkohol naredi svoje in maske padejo.

A kljub vsemu še vedno molim in upam, da se bomo nekoč ljudje tako in drugače streznili. Se pričeli spoštovati in ljubiti, predvsem pa kulturno obnašati. Da bomo razumeli, da ne alkohol, ne droge, ne neobrzdana spolnost, ne nasilje, ne druge vrste bega iz realnosti vsakdanjika ne prinesejo odrešitve našim dušam. Le še globlje nas potisnejo, daleč stran od srca, lepot Boga in globoko ranijo vse okrog nas. Zato se zopet vrnimo tja, kjer na nebu sije sijoča mavrica, nam Ljubezen milo šepeta, da smo vredni vsega najboljšega …