Močne Slovenke – mit ali realnost?

Ko sem hodila po Šentrupertu in okolici, mi je na vsakem koraku odzvanjalo ime “(H)ema Krška”. Saj z njo sem se srečala že nekajkrat, zlasti na Gosposvetskem polju, a kot da se ob vsej poplavi moške energije ni mogla prebiti do globin moje zavesti. A mi je ravno misel nanjo odprla (vsaj zame) zelo ključno vprašanje: »Kaj sploh pomeni “biti Slovenka”? Kakšno identiteto v resnici imamo? Smo res zgolj “uboge Cankarjanske matere”, s kupom lačnih otrok okrog sebe, brez močnega moškega, ki bi dostojanstveno stal za nami ter spoštljivo opravil vlogo četa in moža? Na kateri Slovenki sploh lahko zasnujemo svoj narodni ponos, kako zgraditi svoje “ženske” temelje?« Že tako imamo Slovenci praktično povsem prikrito resnično zgodovino oz. je tako zavita v meglo, da ti na koncu ni ničesar več jasno, da pa bi Slovenka lahko bila svečenica ali mogočna vladarica, je po splošnem prepričanju skorajda nemogoče, če ne že bogokletno.

Zato v nadaljevanju namenjam nekaj (oziroma precej besed) prav duhovni, zdraviteljski in vladarski moči Slovenk, ki je več kot prikrita, čeravno se tudi na drugih področjih (umetnost, znanost, medicina …) ne dogaja nič kaj dosti bolje. Leta 2007 je sicer izšla knjiga s pomenljivim naslovom »Pozabljena polovica«, v kateri je 129 portretov pokojnih Slovenk, ki so v 19. in 20 stol. v našem prostoru pustile vidnejšo sled, a jih v šolah in drugod še vedno skorajda ne omenjamo. Hm, ko bi me videli, kako začudeno sem pred meseci zrla v napis na kulturnem domu v Dobrniču, da je oktobra l. 1943 tam potekal prvi protifašistični kongres žensk, edinstven v takratni Evropi (s katerim je povezana tudi Mara Rupena, borka za boljše življenje žensk). »A me niso učili, da so bile ženske med vojno več ali manj samo bolničarke, zapisnikarice in kurirke?« sem se nemo spraševala. In da ne govorim o tem, da sem šele pred leti v knjižnici naletela na eno izmed knjig svetovne popotnice Alme Karlin, pa v Radovljici na kip Josipine Hočevar, podjetnice in dobrotnice, izvedela za Ido Kravanjo (Ito Rino), ki je zablestela na evropskih filmskih platnih, nekaj na uho povlekla o naši prvi meteorologinji Serafini Dežman, pa o politični zapornici Angeli Vode, s solzami v očeh prebirala pesmi Mile Kačič in tako v nedogled.

V resnici mi je še največ potrditev o tem, da smo bile ženske na naših tleh nekoč tako duhovne kot posvetne vodje oz. da smo v skupnostih opravljale pomembne vloge, dal obisk Dolenjskega muzeja. V njem je na ogled nekaj lepo ohranjenih sceptrov – z obeski okrašenih bronastih palic, ki naj bi jih bogate svečenice uporabljale pri obredih in so jih poleg nakita ter posod našli v njihovih grobovih. »Ta mešanica ropotulje in žezla je bila vedno najdena v zelo bogatih ženskih grobovih, kar nakazuje poseben družbeni razred – svečenic, ki so imele dokaj pomemben položaj v tedanji kulturi,« piše ob njih. Veliko mi je dala misliti tudi lega groba »Železne dame« v središču kroga. O kneginji, ki jo datirajo v 7. stol. pr. n. št., na stojalu med drugim piše: »Položaj groba v centralni legi odraža, da gre za status bogate in pomembne pokojnice, ki je kot ustanoviteljica družine dobila tudi podedovan nakit.«

Sicer pa bi se malce ustavila pri naravoverju in starodavnih slovenskih obredih. Pavlu Medveščku sem zelo hvaležna za knjigo “Iz nevidne strani neba”, a ko sem ga pred leti na eni izmed predstavitev vprašala, kakšna je bila vloga žensk v staroverskih obredih, se je nasmehnil in dejal nekako takole: »Ja, ženske so bile pa za “šporgetom”. One so pa kuhale.« Raje ne povem, kakšni občutki so šli skozi mene ob tem, zato sem toliko bolj navdušena posegla po knjigi Borisa Čoka “V siju mesečine”. V njej na osnovi pripovedovanja svojih prednikov in sovaščanov opisuje preproste, a največkrat skrivne obrede in običaje (zlasti v času enakonočij in sončevih obratov), v katerih so tudi ženske imele svojo vlogo in so jih imenovali svečenice (svetice), kresnice, zdravilke, čudodelke, čarovnice (cuprance, štrige) … V nadaljevanju podajam izsek iz knjige, v katerem je lepo opisan obred za plodnost, izveden s pomočjo štirih svečenic. »Na jesen, konec meseca septembra, potem ko je bilo požeto še zadnje žito, ajda, so se častilci starega kulta rodnosti skrivaj in potiho dogovorili, da bodo ob prvi polni luni pripravili obred v jami Triglavci. Dan pred tem so skrivaj šli k čudežnemu izviru Uru`će (danes Vroček). Takrat je kristalno čista voda izvirala iz rova pod temno sivo skalo iz fliša. V bližnji okolici so nabrali praprot in jo pomočili v izvirno vodo. Praprot so skrili v vreče in jo odnesli domov. Naslednjo noč so se skrivaj zbrali na hribu Golcu. Štiri najlepša dekleta svetice (svečenice), oblečena v bele lanene obleke, so si zavezale pas, na katerem so imele pripeto praprot. Praprot naj bi jih varovala pred besi. Starešina je v malhi iz platna nosil v mošnjičkih tri vrste žita: pšenico, rž in ajdo. Podali so se proti jami Triglavci in v siju mesečine so lahko našli pot. Na robu udornice so prižgali baklo in se po nadelani poti napotili navzdol do spodmola. V spodmolu je na dnu podolgovat obredni kamen z manjšo škovnico, v katero kaplja voda s stropa nekdanje jame. Štiri dekleta so se postavile okrog kamna, si odvezale pasove iz praproti in jih položile preko kamna. Starešina, ki je bil neke vrste sveti mož ali božja glava (tako naj bi nastal v vasi priimek Božeglav), je najprej zataknil baklo v izklesano luknjico v kamnu in potem vzel iz malhe zrnje žit ter jih tako, kot so po vrsti dozorela na polju, potresel v škovnico. Dekleta so položile roke na kamen in starešina je spregovoril: »O, Deva daj da duobru bi rodila, da Muora n˘ič j˘im ne bi slabga strila!« (O, Deva, daj da dobro bi rodila, da Mora jim ne bi nič slabega storila!) Dekleta so trikrat vzkliknile: »Deva jarovi!« Starešina je z dvignjeno baklo zaokrožil okoli kamna, nakar so dekleta pobrale pasove iz praproti in si jih ponovno pripele. Počasi so se začeli vzpenjati in starešina je na robu doline ugasnil baklo. Tiho so se vračali po isti poti proti svoji vasi. Zaupnim družinam so naslednji dan zvečer nesle praprot, da so jo položili na domače ognjišče. Posvečena praprot je rodbino varovala pred nesrečo: boleznimi, naravnimi ujmami, nezgodami in lakoto. Ko je poteklo nekaj dni in je luna prešla v prvi krajec, se je starešina s sekiro v roki in z malho čez ramo ob belem dnevu napotil k jami Triglavci, kot da gre na gmajno. Previdno, da mu ne bi kdo sledil, se je napotil v spodmol. V škovnici na obrednem kamnu je zagledal zelen šopek. Zrnje v vodi je vzklilo. Previdno ga je pobral in položil v malho ter se odpravil nazaj v vas. Naskrivaj je odšel na njive, ki so bile zorane in posejane od njemu zaupnih kmetov. Kjer je bilo namenjeno za pridelovanje žita za naslednje leto, tam je v grudo zataknil vzklilo zrno in dejal: »Jari žitu, jari! (Rodi žito, rodi)!«

Nič kaj preprosto tudi ni dobiti zapisov o babicah, ki so sodelovale pri porodih in naših običajih, povezanih z zanositvijo in rojevanjem. Še največ ohranjenega sem našla v knjigi Irene Rožman “Peč se je podrla!”, v kateri med drugim govori o tem, da so otrokovo posteljico (placento) nekoč najraje zakopali pod mlado sadno drevo, saj so verovali, da bo otrok potem lep in rdeč in bo lepo rastel kot roža ali drevo. V knjigi omenja tudi obrede, ki so kazali na vero v povezavo med plodnostjo narave in plodnostjo ženske, zato so bile ženske odgovorne za žetev in stvaritev otroka. Nosečnici so npr. pripisovali posebno moč, saj je lahko zgolj z dotikom nerodovitnemu drevesu vrnila plodnost. Takole je v dolenjščini spregovorila ena izmed intervjuvanih žensk, po imenu Rezka: »Če nej cvetelo drevo, je mogla tako ženska, ku je bla noseča, kamen djet gor. Rezka, den takule med vrhe kamen not, je reku muj tast. Pol so pa vrhe zvezal, pa je tist kamen not se zarastu in redilu je drevu, prec drugo leto je redilu, prej pa ene dvanajst let nč.«

Nič kaj dobro se ženskim likom ne godi tudi v naših pravljicah, mitih, legendah, pripovedkah … Če že naletimo na omembo belih žena ali pa vil ali rojenic, so velikokrat ne najbolj prijazne ali pa potisnjene v ozadje “moških” junakov kot npr. Zlatorog ali Peter Klepec ali Bergmandeljc. Šele pred leti sem naletela na pripovedko o slovenski kraljici, lepi in dobri Vidi, ki je v dolini reke Nadiže premagala strašnega Atila. Pa o Ajdovski deklici, ki so jo kot sojenico prekleli in je za vedno onemela v skali. Morda še najbolj poznana je zeliščarka Teta Pehta iz Vandotovih zgodb o Kekcu, le malokdo pozna Desetnico, o kateri je pisal Fran Miličinski ali pa imena in pomen naših ženskih božanstev kot Zemlja, Živa, Deva, Maja, Sonja, Ljuba, Dogana, Morana … saj jih je krščanstvo praktično vse prekrilo z likom “device Marije”.

In če od duhovne in zdraviteljske moči preidem na področje vladanja v zadnjih dva tisočletih, je na temo Slovenk skorajda popolna praznina. Na veliko srečo je predlani pri nas izšla knjiga slovaške zgodovinarke Daniele Dvořákove “Barbara Celjska: črna kraljica”, s katero je Barbari Celjski, veličastni srednjeveški monarhinji, vrnila čast in ugled. Med drugim o Barbari na spletu piše: »Barbara Celjska (1391/92 – 1451), hči Hermana II., sestra Friderika II. in od svojega dvanajstega leta žena Sigismunda Luksemburškega, je bila ena najpomembnejših žensk srednjega veka. Znala je šest jezikov, bila je ogrska, rimsko-nemška in češka kraljica z bogastvom, kakršnega ni premogel niti njen mož, cesar. Prav ona je financirala njegove vojne pohode, ker jih sam ni zmogel plačati. A marsikomu to ni bilo povšeči, bogastvo je zamikalo njenega zeta, treba se je je bilo odkrižati. In to se najlažje naredi z dobro pripravljeno zaroto in javno objavljenimi lažmi, zato so si izmislili legendo o Barbarini nezvestobi, o njenem razvratnem življenju, ukvarjanju s črno magijo, okultizmom, krivoverstvom … V resnici se je ukvarjala z zeliščarstvom, alkimijo, znala je denimo “ponarediti” zlato in srebro. Na vseh slikah je naslikana kot lepa ženska. Umrla je julija 1451 za kugo. Pokopali so jo v grobnici čeških kraljev, v stolnici sv. Vida na praškem gradu. Zaradi številnih prezidav in preseljevanja grobnic so njene posmrtne ostanke dobesedno izgubili. Nihče ne ve, kje je. Obstajajo pa opisi njenega nagrobnega spomenika, menda je bil čudovit.«

Veliko manj znana je Ana Celjska (1380/81−1416), Barbarina daljna sestrična,  kraljica Poljske in velika kneginja Litve, druga žena kralja Vladislava Jagela, čeprav je bila prva predstavnica rodbine grofov Celjskih, ki se ji je uspelo povzpeti do kraljevega položaja. Zelo borni so tudi podatki o Elizabeti Luksemburški (1409 – 1442), Barbarini hčerki, ki je bila žena Alberta II Habsburškega in postala kraljica Nemčije, Ogrske, Hrvaške in Češke ter vojvodina Avstrije.

O drugih pomembnih slovenskih vladaricah pred ali pa za ženskami iz rodu grofov Celjskih ni dosti podatkov. Edina, do katere se mi je še uspelo dokopati, je svetnica (H)ema Krška, ki je močno povezana tudi z Dolenjsko, zlasti Šentrupertom, saj je večkrat prenočila v gradu Škrljevo in bila pokroviteljica gradnje cerkve sv. Ruperta.

O Emi Krški na spletu piše, da je izhajala iz rodbine Breško-selških grofov ne. Po ljudskem izročilu naj bi se okoli l. 973 (ali nekje tja do l. 1000) rodila na gradu Pilštanj (na Kozjanskem), kjer so imeli njeni starši sprva fevd, nato dedno posest. Po smrti moža Viljema II., mejnega grofa Savinjske marke, in dveh sinov, je l. 1043 v Krki (na Koroškem) ustanovila samostan benediktink in dala zgraditi mogočno cerkev, ki stoji še danes. Kot vdova je postala ena najbogatejših žensk svojega časa. Umrla je okrog l. 1045 in iz Eminega rodu verjetno izhajajo tudi grofje Višnjegorski, grofje Vovbrški in mogoče tudi svobodni gospodje Žovneški, poznejši grofje Celjski. Emo je januarja 1938 papež Pij XI.. razglasil za svetnico. Za pomoč jo prosijo posebno matere, ki pričakujejo otroka, in porodnice; je tudi zavetnica za zdravje oči.

O Emi o njej dodajam še nekaj misli pokojnega dr. Marka Marina: »Ema je bila ena najmočnejših političnih osebnosti tistega časa in vladarica večine današnjega slovenskega ozemlja z delno vključitvijo nekaterih predelov Beneške Slovenije in slovenske Koroške. Prihajajočim fevdalcem je postavila ovire za njihovo absolutno obvladovanje tega prostora. Znala je poiskati vse potrebne ključe, da se je rešilo, kar se je rešiti dalo: ohranila je slovenščino in odkup svobode, ustanovila je za to obdobje zelo napredne ustanove, fare in samostane. Demokratičnost na območju njenega teritorija je veljala vse do 19. stoletja, tako da se je slovenski jezik ohranil v zgoščenih slovenskih seliščih, in tudi osvobajanje v 19. in 20. stoletju je posledica te zasnove.«

Kaj naj ob vsem tem rečem za konec? Dejstvo je, da Slovenke v sebi nosimo neizmerno moč, tako duhovno kot vladarsko. A da se bomo znova dokopale do nje, nas čaka veliko dela. V prvi vrsti je čas, da iz zaprašenih kotov na plano potegnemo zamolčano resnico o naših prednicah. Zatem pa v sebi najdemo ves potreben pogum, da si znova dovolimo zablesteti v vsej veličastnosti, napisati novo poglavje življenja zase, za Slovenijo in cel svet. Globoko v sebi čutim, da ovite v starodavno modrost in ljubezen to zagotovo zmoremo …