Najbolj pomembne trenutke preživimo stran od doma

Pred tedni smo na eni izmed delavnic načeli pomembno temo. Pogovarjali smo se o tem, da najbolj ključne trenutke življenja običajno preživimo stran od doma, rodne grudi, med tujimi ljudmi, v nemiru in naglici.

Že spočeti smo velikokrat v kakšnem letoviškem kraju ali oddaljenem hotelu, v avtu, parkiranem v skritem kotičku … Ni zavedanja, kdaj je prišlo do svetega trenutka nastanka novega življenja, v čast prihajajočemu otroku ni posajeno nobeno drevo. Le redki porodi danes potekajo v blaženem objemu doma, tam, kjer bo otrok odraščal. Roditi se »moramo« v sterilni, hladni sobi porodnišnice, mama vsa omamljena od pomirjeval in protibolečinskih tablet, oče zmedeno prisoten ali pa tudi ne, na svet nas potegnejo roke tujih ljudi, po možnosti ob umetno sproženih popadkih. Ni časa, da bi nas mama nežno držala v svojem objemu, da bi v toplini njenih prsi začutili utrip lastnega srca, saj nas je potrebno takoj stehtati, umiti, pregledati … Posteljica, ki naj bi bila čim prej zakopana v zemljo, je uporabljena v kozmetične namene ali pa pristane v odpadkih, sam Bog si ga vedi, kje. Krst, ki naj bi počastil radost otrokovega prihoda in veličino njegovega imena, poteka za zatohlimi zidovi cerkve, z obredom, ki govori o hudobnem duhu … Najbolj ranljivo obdobje svojega življenja preživimo v vrtcih, ki me, energijsko gledano, vse prepogosto spominjajo na zapore ali bokse za živali. Pred časom sem prebrala, da so prve vrtce ustanovili za otroke sužnjev, z namenom, da jih, ločene od staršev, vzgojijo v hladnokrvne vojake in morilce. Potem sledi osnovna šola, srednja šola, fakulteta – vsak dan znova stran od staršev in drugih ljubih ljudi, stran od toplega zavetja doma, stran od vrtov, travnikov, gozdov … V objem zidov, iphon-ov, računalnikov in drugih elektronskih naprav, med ljudi, ki nam glave polnijo z že zdavnaj preživelimi dogmami in lažnimi prepričanji. Delo v večini primerov ne opravljamo doma oz. v okolju, v katerem bi nam pelo srce, ob umirjeni glasbi, prižganih svečkah in dišečih palčkah, ob žgolenju ptic in toplini sonca. Ne, strpani v razne objekte, pod neonske luči, naj bi za mizerno plačo vsak dan dosegali višje cilje, ne vedoč, kaj sploh hočemo, kdo sploh smo. Če zbolimo, odidemo v bolnico, četudi bi tedaj najbolj rabili nego ljudi, ki nas imajo srčno radi in okolje, ki nam je domače, prijetno, toplo. Namesto rastlin, ki bi nam povrnile moč, se poslužujemo injekcij, tablet … ki velikokrat le še poslabšajo že tako nezavidljivo stanje v naši duši in telesu. Dan, ko z izbrancem/izbranko svojega srca okronamo lepoto ljubezni, preživimo kje v gostilni ali mondenem kraju, za zunanji blišč plačamo več kot vrtoglave zneske, da potem lahko opazujemo pijane svate ter se jutro po poroki počutimo prazne in izžete. In ko se bliža naš čas slovesa, odidemo v varovana stanovanja, domove za ostarele, bolnice, hiše hospica, dokler ne umremo med tujimi ljudmi, če že zaradi bolezni ne, pa zaradi žalosti in osamljenosti. Potem pa čim hitrejši pokop – zopet stran od ljube nam zemlje, na pokopališče, na strogo odmerjen košček zemlje, za katerega moramo za povrh še drago plačati.

Če povzamem – celoten družbeni sistem je trenutno naravnan tako, da bi bili ljudje od prvega do zadnjega trenutka svojega bivanja čim dlje stran od ljudi, ki jim imamo srčno radi in mame narave. Oddaljeni od rodne grudi, kjer bi bila nam v čast posajena drevesa, kjer bi imeli svoje božanske vrtove, polne sadja, zelenjave, dišavnic in zdravilnih zelišč … Kjer bi dobivali moč, navdih, modrost, ustvarjali mojstrovine, uživali, se radostili. Kjer bi vonjali in občudovali omamno cvetje, bivali v hiši čudovitosti, ki bi ji resnično lahko poimenovali Dom. V okolju, kjer bi bilo naše telo spočeto in položeno k zadnjemu počitku, kjer bi praznovali, se poročali, opravljali obrede prehoda, predvsem pa ljubili svoj obstoj, se predajali strasti življenja. Vse je naravnano tako, da bi bili ja čim dlje stran od svoje duše, čim manj v stiku s svojo pametjo in telesom. Da bi ja ne imeli časa prisluhniti sebi, priti do resnične modrosti in vesoljne resnice, se prizemljiti, čutiti in ljubiti. Da bi ja ne postali odločni ljudje, polni svete moči in brezmejne ustvarjalnosti. Da bi ja ne verjeli več v angele, vile, samoroge, škrate in palčke … s hvaležnostjo poljubljali rodna tla. Da bi se ja na zavedali svojih globin in postali kreatorji božjih dobrin.

Zato nas čaka veliko dela – da zopet postanemo gospodarji svojega življenja, se vrnemo v objem Boga. Ni lahko, se pa da. Vsak dan znova, korak za korakom. In več, kot nas bo, hitreje bo šlo … Bodimo spet z Ljubeznijo.