Rojevanje

Deli z ostalimi

Pred časom sem med pripravo na eno izmed delavnic razmišljala o rojevanju. Odraščala sem na kmetih in bila prisotna pri nešteto porodih. Med tem tako svetim trenutkom prihoda novega življenja na svet sem bila večkrat poleg mačke, zajklje, svinje, krave, kobile, opazovala kokoš, ko je znesla jajce … Vse naštete živali so v času poroda našle svoj notranji mir. Če niso bile v zaprtem prostoru, so odšle nekam, kjer so vedele, da so varne in da jih ne bo nihče motil. Potem so se ulegle ali postavile v za njih najbolj ugoden položaj, zaprle oči, globoko dihale in spuščale svojevrstne zvoke. Bile so v neke vrste transu, povsem v stiku same s sabo in mladičem, ki si je skozi porodni kanal utiral pot do prvega samostojnega diha. Nobenih krikov ni bilo, nobene norije in občutka, da neznansko trpijo. Običajno so rodile same (le kravam smo pomagali) in nisem doživela, da bi katera izmed živali med porodom umrla.

Razmišljala sem tudi o divjih živalih. Rada grem na sprehod v gozd, a še svoj živi dan nisem naletela na samico, ki bi poginila v času rojevanja. Tudi poročil gozdarjev ali lovcev o tem nisem zasledila.

In potem sem se začela še bolj intenzivno spraševati, zakaj bi ravno ženske, ki imamo že od samega začetka pripravljeno telo na to, da bomo nekoč lahko matere, morale med porodom kot nore trpeti in vpiti ali pa biti vse omamljene od protibolečinskih sredstev? Kdo nam je skozi zgodovino vsilil strah, da je porod smrtno nevaren in da moramo zato roditi v sterilnih porodnišnicah in to točno tisti dan, kot je izračunan? Komu je všeč, da moramo rojevati ležeč na hrbtu z razkrečenimi nogami? Po kakšni logiki zdravstveno osebje bolje ve od matere in otroka, kako mora potekati porod in da porodnica nima niti osnovnih možnosti, da bi bila v stiku s svojim telesom in novim Življenjem? Zakaj bi morala biti v času poroda sama (svoj čas še oče otroka ni smel biti prisoten), kot da bi šlo za nalezljivo bolezen? In tako v nedogled …

Zato čutim, da je več kot čas, da se ženske zamislimo. In se zavemo, kako pomemben je za otroka potek poroda. Kajti če mama trpi, vpije, če otroka na silo potiskajo iz maternice, ima novorojenček občutek, kot da se je znašel sredi bojnega polja. Da je on razlog za vse hudo, kar se dogaja okrog njega. Da ne on ne mama ne oče nista pomembna, temveč zdravniki in babice in ves sistem, ki zahteva takšen porod. Da drugi odločajo o njem, imajo moč nad njim, ne on sam. In tega občutka se ne da zlepa znebiti …

Res je čas, da si ženske spet dovolimo rojevati v nam prijaznem okolju, na način, ki nam ustreza. V notranjem miru in neskončni ljubezni do otroka, ki prihaja na svet. Da zaupamo vase, v svojo duhovno in fizično moč ter se zavemo, da je biti mama svetost, ki je vredna vsega spoštovanja. Ženske smo tiste, ki imamo pravico odločati, me moramo biti nosilke sprememb – zase in svoj rod.

Deli z ostalimi
Milena Matko
Milena Matko

Milena - ženska, samostojna podjetnica, pisateljica, intuitivna svetovalka, prinašalka luči, ponosna hči slovenskega srca, zadnja leta prebivalka Trebnjega. Kdo vedel bi, kaj še vse ...

Članki: 79

Objavi komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja