Vrhunske delavnice in svetovanja za osebnostno ter duhovno rast
Ženske, kje smo?
Neskončno hvaležna sem za včerajšnji obred polne lune. Ker se je v meni dokončno oblikovalo spoznanje, zakaj sem jezna, žalostna, razočarana … zaradi nas, žensk. Zato danes namenjam svoje pisanje vsem ženskam sveta.
Ja, v duhovnosti je veliko hrepenenja po tem, da bi bile ženske zopet cenjene in spoštovane, da bi postale velike matere, boginje, bojevnice, kraljice, divje ženske … Da bi bile prebujene, zavestne, razsvetljene. A kaj, ko v vsakodnevnem življenju odpovemo na celi črti. In delujemo kot povsem otopele, apatične, nemočne, prestrašene, brezbrižne »uboge revice«. In s svojo pasivnostjo zagovarjamo vse vrste nasilja, kraje, prevare, revščino, uničevanje mame narave. Namesto, da bi ukrepale, iščemo tisoče opravičil za storilce.
Gospa mi pove, da je prišel šef po koncu službe v njeno pisarno, jo položil na mizo in opravil svoje. »Saj ne upam nič reči, ko pa je danes tako težko dobiti službo. Sem mu pa za rojstni dan kupila darilo.«
Odrasel moški mi zaupa, da ga je stari oče večkrat slekel, nagega nagnil čez koleno in mu zarival prste v zadnjico. Ko je dogodke nekega dne le zaupal svoji mami, ga je prijela za uho, zvlekla v avto, ga odpeljala k svojemu očetu in ga prisilila, da se je na kolenih opravičil dedku – češ, da je o njem govoril grde reči.
Zaskrbljena mama mi pove, da otrok v vrtcu lula v hlačke in da ima nasploh odpor do vrtca in vzgojiteljice. Da že nekaj časa skupaj z drugimi starši ugotavlja, da vzgojiteljica ne ravna lepo z otroki, a nihče o tem ne upa spregovoriti. In razmišlja, ali naj se postavi za svojega otroka ali pa naj počaka še pol leta, ko bo njen malček itak šel v drug oddelek.
Spet druga mama mi v en glas razlaga, da je zbolela za rakom in mislila, da bo vsaj to njenega sina odvrnilo od jemanja mamil. »Pa veste, da ga tudi to ni nič spremenilo. A če bom umrla, a potem se bo pa zamislil nad svojim početjem?«
Razočarana žena mi razloži, da ima mož že dolgo časa ljubico. Da je pred kratkim pri njem našla visok račun za ogrlico, ki jo je podaril svoji »prijateljici. Sama pa vso plačo porabi za plačilo položnic, nakup gospodinjskih potrebščin, hrane ter vsega, kar potrebujejo otroci. »Saj je prav tako, da jaz finančno skrbim za družino, a ne?« me vpraša.
Učiteljica mi pojasni, da je fant v njenem razredu sošolcu nastavil nož na vrat, mu grozil. »Sem zadevo nekako pomirila. Nisem pa upala nikomur povedati, ker bi potem mislili, da ne znam vzdrževati reda med poukom.«
Tovrstne zgodbe poslušam iz dneva v dan. In se sprašujem, kdaj nam bo resnično dovolj. Včeraj sem brala o tem, da bomo najbrž dobili višje položnice za elektriko. Ker bo potrebno sanirati vse manipulacije in kraje, ki so se dogajale na projektu »Teš 6«. In kaj je prva misel večine žensk: »Ali naj si poiščem še dodatno delo, da bom lahko plačala položnice?« Namesto da združile moči in vso vladajočo elito poslale v »tri krasne«, zahtevale, da se izguba poravna z osebnih računov tistih, ki so se pri tem mastno okoristili.
In danes veliko razmišljam o svoji mami. Ki najbrž ravno sedaj pod razpelom moli Oče naš in kup Zdravih Marij zato, ker ima tako problematično hči. Ker je tej hčeri več kot dovolj incestov, alkohola, samomorilnosti, splavov, groženj z umori in vse ostale navlake, ki jo je bila iz dneva v dan deležna »v zgledni, krščanski družini«. Po licih mi polzijo solze, ko obujam spomine in vidim, da je mama vedno znova odpovedala, se postavila na stran storilcev. Tako kot pred njo že moja babica in prababica in praprababica. Ko mi je brat v navalu besa potegnil šop las z glave, ga je objela, meni pa dejala: »Saj ni zanalašč. S čim si ga pa izzvala?« Ko je bil pri nas na poletnih počitnicah nekaj let starejši fant, me je nekega dne vrgel na posteljo, mi z eno roko tiščal usta z drugo pa me poskušal sleči. Ko sem se mu nekako le izvila iz prijema in slednje zaupala mami, se je drla name, kot da sem največji zločinec na svetu: »Kaj pa hodiš napol naga naokrog? Dolge hlače obleci in ne hodi mu blizu. Saj veš, da mu delajo hormoni.« Ko je oče pijan razgrajal po hiši, me je neštetokrat potegnila v kot in dejala: »Pazi, da mu ne boš kaj rekla. Da ne bo še bolj norel. Saj jutri bo čisto v redu.« Ko me je hotel moj prvi fant sredi vasi povoziti z avtom in sem vsa tresoča se prišla domov, je bil njen odziv: »Koga pa misliš, da boš dobila? Čudovit človek je in res ne vem, s čim si ga spravila v slabo voljo.« O tovrstnih dogodkih bi lahko napisala več dolgih romanov. In vedno znova je bilo z mano nekaj narobe, jaz nisem ravnala prav, jaz sem z nečim izzvala »uboge« nasilneže. In tako sem navzven postajala vse bolj tiha, prestrašena, vase zaprta »pridna« hči, sestra, sodelavka, prijateljica, partnerica, državljanka … V sebi pa besna na cel svet, še najbolj pa nase, ker sem s sklonjeno glavo in nasmeškom na obrazu prenašala tudi to, da je nekdo »sekal drva na meni«.
Zato pa si danes toliko bolj prizadevam, da bi se ženske prebudile iz otopelosti. Da bi dojele, da je potrebno v sebi zopet najti moč, ljubezen, spoštovanje. In v vsakodnevnih življenjskih izzivih reči »ne, dovolj je bilo«. Postaviti meje, ukrepati. Ker to v praksi pomeni »biti boginja, biti kraljica, biti mama, biti Ženska«. Brez tega so vse molitve in afirmacije in meditacije, ki nas ponesejo v zlate višave, samo velika laž, svet pa tudi z našo tiho privolitvijo tone v vse večje nasilje.
Sedaj smo ženske na vrsti, da s svojim zgledom, odprtim srcem in čuječnostjo zase, za svoje otroke, za partnerje, za mamo zemljo in celotno Stvarstvo pokažemo novo pot, nov način bivanja, nov smisel obstajanja. Zato se pogovarjajmo, iščimo rešitve in združene z odsevom ljubezni v očeh tudi delujmo.