Depresija

Deli z ostalimi

Danes je poleg zdravil za bolezni srca in ožilja daleč najbolj v porastu jemanje antidepresivov, antipsihotikov in stabilizatorjev razpoloženja. Zdravniki pišejo recepte za omenjena zdravila kot po tekočem traku oz. kot bi delili bone za brezplačen nakup čokoladnih bombonov. In ljudje slednje brez najmanjšega dvoma v njihovo delovanje veselo jemljejo, ne da bi se kdaj vprašali, kaj s tem povzročajo svoji duši, pameti in telesu. Omenjena zdravila namreč vplivajo na delovanje možganov – področje preučevanja odzivov možganov pa je glede na to, da vsak posameznik reagira drugače, še zelo malo raziskano. V resnici nobeno, še tako ugledno farmacevtsko podjetje, ne more podati zares točnih ugotovitev oz. rezultatov raziskav o učinkih in posledicah dolgotrajnega jemanja antidepresivov.

Kot iz dneva v dan opažam na delavnicah in svetovanjih se z depresijo, napadi panike, nespečnostjo itd. spopadajo ljudje z izredno močnimi dušami, katerih poslanstvo je podreti zidove okostenelih dogem, tisočletnih ustrahovanj, omejujočih miselnih vzorcev, nesmiselnih predpisov … sprejeti svojo drugačnost, edinstveno popolnost ter celemu svetu jasno in odločno povedati, kdo so, čemu so prišli na Zemljo, kaj čutijo, o čem razmišljajo … Gre za osebe, ki so bile v tem ali preteklih življenjih velikokrat utišane, mučene, zlorabljene. Njihove duše nemo vpijejo po izražanju, ustvarjanju, gibanju, pomoči ljudem … in namesto, da bi dovolili svojemu srcu, da zapoje, sebi in sistemu vedno znova omogočajo, da so še bolj utišani, potlačeni, zaprti v nepredušno kletko, zatirani. Raje vzamejo »čudežno« tabletko ali zadušijo svoje misli, občutke z alkoholom, drogo, nenehnim delovanjem ter celo najrazličnejšimi duhovnimi tehnikami. Z energetskega vidika so videti kot ekonom lonec, poln pare, ki hoče z vso silovitostjo dvigniti pokrov, sicer se bo razletel na prafaktorje. A namesto osvoboditve pokrov dobesedno tiščijo navzdol. Ko namreč pride napad panike, strahu, nemira, česarkoli že, še zdaleč ni rešitev v tem, da slednjega utišamo. Občutke je potrebno spustiti skozi telo, se jim prepustiti, vpiti, brcati, kričati, se jeziti, jokati, preklinjati, smejati – karkoli že. Spominom in bolečini je potrebno dovoliti, da pride na površje, se izrazi in potem dokončno odide. Pogosto se zgodi, da mi ljudje, ki jih spodbujam, naj vendarle že zakričijo, spustijo solze, izrazijo bes in druge potlačene občutke, odvrnejo: »Ne. Ne smem tega. Ne zmorem. Nočem. To ni duhovno. Ni prav. Tako se ne dela. Ne znam.« Ali povedano drugače: »Ne, ne dovolim si živeti. Ne, ne dovolim si obstajati.« Žal pri tem nobeno utišanje uma in telesa, nobena »visoko duhovna« tehnika, ki dovoljuje zgolj lebdenje v občutkih blaženosti, sicer nismo »svetloba«, nobena tableta, nobeno zdravljenje na še tako ugledni kliniki, ne bo prineslo dolgoročne rešitve. Je potrebno iti v globine svojega obstajanja in nemi glas v nebo vpijoče duše spremeniti v delovanje, smeh, ples, tekanje, pisanje, kakršnokoli že strastno izražanje. Sicer le vsak dan znova umiramo in res nima smisla, da sploh obstajamo.

Zato začutimo v sebi neskončno mero poguma in se predajmo brezmejnemu polju občutkov, dovolimo strasti življenja, da zapoje najveličastnejšo odo radosti. Da moč duše v nas zažari, se cel svet v ljubezni znova rodi. Je preprosto? Ne, največkrat je skrajno naporno in težko. A se splača, kajti za nas se gre, za naše ljubeče srce. In to lahko naredimo le mi, kajti nihče ne more izjokati naše preteklosti, namesto nas izpustiti občutkov pozabljenosti, nemoči, utišanosti. Mi krmarimo našo barko živosti, mi sami smo odgovorni za stopanje po zavitih stezicah večnosti.

Deli z ostalimi
Milena Matko
Milena Matko

Milena - ženska, samostojna podjetnica, pisateljica, intuitivna svetovalka, prinašalka luči, ponosna hči slovenskega srca, zadnja leta prebivalka Trebnjega. Kdo vedel bi, kaj še vse ...

Članki: 79

Objavi komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja