Pomlad

Pomlad – eno samo razkošje barv, nebeških melodij. Bogastvo lepote, obilje cvetov, prestiž dvorjenja ptic. Zemlja, lepa kot devica na poročno noč, ko polna sladkega pričakovanja dehti v objemu ljubega in mu ponuja mehkobo nabreklih prsi ter sramežljivo odpira svoj cvet, poln sladkosti omamnega nektarja. Nemir. Tisto posebno pričakovanje nečesa novega, še ne doživetega, okušenega. V zraku drhtenje po prvem poljubu, stiku dveh svetov. Sedim na jasi, oblita z zlatim sijem sončnih žarkov. Srečna se stapljam z veličastno simfonijo ptičjega petja, preletom prvih metuljev. Vse dehti, se vrti, poraja, oplaja. Počutim se kot kraljica, sedeč na prestolu, obdana s pisano paleto cvetja. Pogled se utaplja v vijolični zaplati žafranov, sončno rumene trobentice pošiljajo nasmeh soncu, veličastne vijolice dišijo po rajskem vrtu. Vetrnice radovedno stegujejo vratove, marjetice prepletajo glave in skrivnostno šepetajo, prvi lističi dreves se nagajivo spogledujejo z mehkobo mahu. Srna. Graciozna v svoji ranljivosti steče mimo in me pusti prežeto z nežnostjo ženskosti. In tedaj se slišim moliti: »O Bog, z vso globino duše Te prosim, prišepni mi najlepše besede Ljubezni, da bom z njimi lahko opevala svoje radostno srce, ki kipi od navdušenosti nad to veličastno Lepoto.«

»Draga Mama Zemlja! Ponižno sklanjam glavo pred tvojo veličino in prosim za tvoj blagoslov. Vzemi me v naročje, naj pijem mleko iz tvojih nedrji in čutim tvojo darežljivost. Objemi me in počasti s svojo čudovitostjo …«

»Pridi, Otrok moj, pridi. Čakam te z Ljubeznijo in šopkom pomladnega cvetja v rokah …«

(iz knjige »Po poti mojega Srca«)