Ime mi je Milena

Ko sem prvič slišala za teorijo, da si naše duše pred spočetjem med drugim zelo skrbno izberejo ime in to takšno, ki nas najmočneje podpira pri poslanstvu oz. življenjskem namenu, se je v meni nekaj zganilo in slednje sem začutila kot resnico.

Potem pa poskušamo najti nekoga v ožji ali širši družini, ki nas bo “slišal”. Pri meni je bil to brat, ki je v času zgodnjega otroštva skupaj z mamo in očetom živel v Zagorju ob Savi. Tam se je najraje družil in igral z nekaj let starejšo deklico po imenu Milena. Zatem sta se starša preselila v rodno Dolenjsko in ko je bila mama noseča z mano, je brata nekega dne vprašala, kako bi mi dal ime, če bom punčka. Menda je precej hitro in odločno odvrnil: »Milena.« In tako sem postala Milena, čeprav so me domači najprej klicali Milenca, nato pa sem v rodnem okolišu za vse bila Mileni.

O svojem imenu nisem kaj dosti razmišljala, postalo mi je tako samoumevno kot vdih in izdih. Ko so se sošolke med šolskimi odmori večkrat pogovarjale o tem, kako bi spremenile svoja imena, nisem razumela njihovega nezadovoljstva. Ena izmed njih je komaj čakala na osemnajsti rojstni dan, da je iz Frančiške lahko postala Franja, prijatelj je nekega dne naznanil, da ni več Branko, ampak Brane … Ko sem zajadrala v “duhovne” vode, sem spoznala precej oseb, ki so si na osnovi numeroloških in drugih izračunov (ali pa brez njih), dale spremeniti svoja krstna imena (in priimke) ali pa slednjim dodale še srednja imena. Mene ni pritegnilo, potem pa mi je vodja ene izmed prvih delavnic z duhovno vsebino, ki sem se je udeležila, nepričakovano dejal: »Milena, aktiviraj moč svojega imena.« Precej začudeno sem ga pogledala, saj nisem doumela njegovega sporočila. Sledilo je tiho vprašanje: »Kaj pa pomeni moje ime?« »V starodavnem jeziku tvoje ime označuje nekoga, ki se prebudi. Tako kot “buda” – prebujeni,« mi je odvrnil. Podatek se je usedel globoko v moj spomin, kaj več od tega pa tedaj nisem naredila oz. začutila.

Potem pa se mi je na začetku letošnjega leta namesto moje spletne strani na zaslonu računalnika pojavil članek o imenu Milena. V njem je med drugim pisalo, da gre za eno najstarejših slovanskih (beri: slovenskih) imen, o čemer pričajo tudi stari zapisi, najdeni na območju današnje Češke. Da ime izvira iz pridevnika “mila” in ima precej različic (kot npr. Milanka, Milodraga, Ljudmila, Mila, Miloslava, Milojka, Mileva, Milica, Miloša, Milorada …), pri Švedih naj bi bilo ime zapisano kot “Mylene”. Kar nekaj časa sem strmela v ekran, saj se je v meni povsem spontano sprožil močan proces. »Sedaj pa je res čas, da zaživim svojo milost in milino,« sem pomislila in začutila globoko spoštovanje do svojega obstoja.

Le nekaj tednov zatem sem v roke vzela knjigo pokojnega Dušana Jovanovića, dolgoletnega partnerja Milene Zupančič. In prvi stavki, ki so jih uzrle moje oči, so bili: »Moja Milena – v samem njenem imenu je neka čarobna privlačnost, mamljivost, magnetičnost, mičnost, dražestnost. Zvočnost tega imena je zapeljiva. Ko jo pokličem, se mi njeno ime topi v ustih kot medenjak.« Tokrat sem dokončno sprejela, da ne gre za naključje, da mi duša pošilja pomembno sporočilo.

No, pa je Dušan o “njegovi” Mileni v knjigi Na stara leta sem vzljubil svojo mamo zapisal še nekaj, v čemer sem našla kanček resnice tudi zase: »Vztrajno sem skušal uveljaviti svojo vodilno vlogo, a sem počasi vendarle spoznal, da to ne bo šlo. Spoznal sem, da je Milena hudičevo močna, mnogo premočna zame. Lahko bi ji rekel adijo, draga, izberi si drugega, ki ga boš zajebavala. Ampak tega nisem mogel. Cigarete sem pustil, Milene pa nisem mogel. Padel sem v čisti matriarhat. Ona je nosila hlače, jaz sem bil podizvajalec storitev. Navzven se to ni poznalo, ona je na svoj mehki, nevsiljivi način dosegla vse, kar je hotela. Dovolila mi je celo, da pred ljudmi glumim enakopravnega partnerja. Noben človek ne moškega ne ženskega spola me ni tako omehčal. Živ človek ni imel te moči, da bi me spravil v jok. Ko jo gledam na odru, na ekranu, na javnem nastopu, mi tečejo solze. (Zakaj? Zato!) Ne morem si pomagati. Morda pa je to odgovor na vprašanje, kaj točno je to med nama. Resnična velikodušnost je, ko daš vse, kar imaš, a se vseeno počutiš, kot da te to nič ne stane.« Tudi jaz sem si vse predolgo prizadevala, da bi iz najrazličnejših razlogov ubežala svoji duši, a sem na koncu vendarle spoznala, da ne bo šlo. Zato jo raje z vso hvaležnostjo sprejemam in z njo vse, kar sem, tudi svojo milino in veličino.

Ja, ime mi je Milena …