Ljubim ga. Ubila bi ga.

Pri svojem delu imam pogosto opravka z najbolj “težkimi” zgodbami, z najbolj ekstremnimi občutki, ki se oblikujejo med storilcem in žrtvijo, ko pride do umora, posilstva, mučenja, psihičnega izživljanja in drugih nasilnih dejanj, polnih neobrzdanih misli in čustev. In v takšnih situacijah se je potrebno zavedati, da se v žrtvi oblikuje del osebnosti, ki ne pozna več “belih rokavičk”, zaljubljenih pogledov, milih besed, neskončnih idej odpuščanja …

Naj pojasnim na primeru. Osebi, ki je prišla na svetovanje, sem pomagala pri soočanju z vzroki za neznosen glavobol, slabost, vrtoglavico in še za kup drugih fizičnih težav. Med razreševanjem sva prišli do enega izmed njenih preteklih življenj, ko jo je pogosto pijani mož pretepal, posiljeval, v navalu besa hči porezal z nožem, sina ustrahoval s sekiro … Ampak ona ga je ljubila, molila zanj in njegovo “grešno” dušo. ga zagovarjala pred drugimi, molče trpela in skrivaj hrepenela po smrti, pri sebi in otrocih iskala vzroke za njegove podivjane izpade in alkoholizem, slednje opravičevala s težkim otroštvom, sebe obsojala, da se je poročila z njim in tako v nedogled. Ko sem jo peljala v občutke, je najprej zaznala močno zaljubljenost in poželenje po njem, v tedanjem možu je videla najmanj “boga na zemlji”. Ko je slednje po globokem dihanju malce popustilo, je prišel na vrsto smrtni strah, groza ji je sijala iz oči. Pričela se je tresti kot šiba na vodi, noge je niso več držale pokonci. Spoznala je, da je vsako minuto dneva in noči trepetala za svoje življenje in življenje njunih otrok, da se ga je bala bolj kot “hudič križa”. Ko sva šli še malo globlje, pa je vsa šokirana izustila: »Ubila bi ga, prasca. Povsem hladnokrvno, če bi samo pomislil na to, da še kdaj dvigne roko nad mano ali katerim izmed otrok.« In šele tedaj se je v njej prižgala iskrica upanja, sprejela je, da bi s pomočjo tega najbolj krutega in hladnega dela sebe dobila dovolj moči in volje do življenja, da bi se soočila z možem, da bi našla način za zaščito sebe in otrok …

In ravno to je najtežje – biti povsem iskren in pošten do sebe, dovoliti vsem vidikom obstajanja, da spregovorijo in opravijo svoje delo. Uporabiti tudi navidezno najbolj nezaželene dele sebe za nekaj dobrega, za to, da se v življenju pomakneš naprej in prenehaš biti nemočna žrtev. Se zavedati, da so situacije, ko ne moreš biti ena sama ljubezen, ena sama sijoča svetloba, ko ne moreš vse samo povzdigovati v bogove in boginje, medtem pa gledati, kako ti ta tako opevana in ljubljena oseba pred tvojimi očmi posiljuje ali pa davi lastnega otroka. Ker potem si večno lahko samo uboga reva in storilec je večno lahko morilec, posiljevalec, psihopat, tat … Enkrat ti mora biti dovolj, enkrat moraš sprejeti odgovornost za svoje življenje, prebuditi vesoljno moč v sebi, postaviti meje in reči odločen “ne”.

Šele potem se lahko v tvojih očeh znova prižgejo iskrice sreče in v prsih začutiš mili utrip svojega Srca.