Otroci potrebujemo realen, ne idealen pogled na svoje starše

Družba, vključno s cerkvijo in duhovnostjo, nas naravnost sili v to, da idealiziramo svoje starše in nasploh vse prednike. Oče je morda še lahko pijanec, kurbir, celo v zaporu lahko pristane, mama pa je v vsakem primeru »zlata«. Polna nežnosti in topline, nadvse požrtvovalna, ljubeča in iz dneva v dan samo čudovita v odnosu do svojih otrok. Mam, ki bi »kadile kot Turki«, pile, se omamljale, varale svoje može, kradle, pretepale ali kako drugače zlorabljale svoje otroke, bile depresivne in samomorilne, bolne in manipulativne, na smrt besne in sovražne … preprosto ni. S(m)o le »slabi« otroci, ki ne spoštujemo svojih staršev in domačih razmer ne doživljamo realno.
A na žalost v življenju ne moremo spremeniti ničesar bistvenega, če se ne soočimo z okoljem, v katerem smo bili vzgojeni. Dokler se ne zavedamo, kaj je šlo pri naših prednikih narobe, kakšen paket nosimo s sabo, bomo samo ponavljali zgodovino in bolečino ter trpljenje prenašali nase in na svoje potomce. Če je bilo v družini nekaj povsem normalnega, da je oče za žejo dnevno spil najmanj tri litre šmarnice in »za moč« spustil po grlu še nekaj kozarčkov žganja, pa ni nikoli nihče rekel, da je alkoholik, potreben zdravljenja, potem bo tudi nam nekaj povsem normalnega, če si žejo tešimo s pivom, kavo vsakokrat začinimo z likerjem ali rumom, si za boljši spanec privoščimo kozarec ali dva viskija, pa še vmes najdemo priložnost, da nazdravimo z vinom ali drugim alkoholom. Če je mama dobivala histerične napade, nas lasala, ko smo prišli iz šole domov in se drla »da smo črv, iz katerega nikoli ničesar ne bo«, potem je povsem v redu, če nas je brat namensko spotikal, da smo se neštetokrat skotalili po tleh, nam v čevlje ali posteljo nastavljal risalne žebljičke in nas namesto po imenu klical »krava neumna«. In tako v nedogled …
Zato bi kot potomci svojih prednikov namesto siljenja v to, da svoje otroštvo in mladost doživljamo samo kot srečno in čarobno, potrebovali pošten pogovor s svojimi starši: »Dnevno pokadim pet škatlic cigaret. Poleg tvojega očeta imam še ljubimca. V službi sem ponaredil dokumente in sprejemal podkupnine. Stara mama je imela tri nezakonske otroke, vsakega z drugim poročenim moškim. Dvakrat sem splavila. Tvoj ded je sodeloval pri likvidaciji med vojno zajetih domobrancev. Ko te je mama kopala ali previjala, sem užival v pogledu na tvoje mednožje in si ga ob tem »metal na roke«. Tvoja prababica je svojega osmega otroka kmalu po porodu zadušila z blazino in detomor prikazala kot nesrečo. Stric je naredil samomor. Brat uživa mamila in s pajdaši krade avtomobile. Že pet let na skrivaj jemljem antidepresive. Včasih sem tako jezna, da bi te lahko ubila. …« Šele ob soočenju s čisto resnico dobimo v svoje roke ključ, dobimo moč, dobimo možnost odločitve in temelj za korenito spremembo toka svojega življenja in rodu v celoti: »To sem dobil(a) po svojih prednikih. Sedaj pa jaz odločam o tem, ali bom nadaljeval(a) z njihovim načinom življenja ali pa bom izbral(a) drugo pot, pot ljubezni, lepote, milosti …«
Je preprosto? Ne, ni. Težko je, zahteva neskončno veliko poguma in moči, a je vredno in splača se. Zaradi vseh, ki živimo, ki obstajamo, ki se iz dneva v dan trudimo, da bi bil svet spet obsijan z Ljubeznijo in zaradi tistih, ki šele prihajajo …