Razmišljanje o Bogu

Zadnje čase veliko razmišljam o Bogu in božjih stvaritvah.

Kar nekaj tujih dežel sem videla, še več bi jih rada. Stala sem ob vznožju največjega kipa Bude na svetu, poslušala o veličini budizma, pa hinduizma in konfucianizma. Brala o svetosti Tibeta, se posvečala modrostim Dalai Lame, prižigala kadila v prelestno lepih svetiščih. Stala sem pod visokimi minareti, iz katerih se je razlegal mogočen glas mujezina, pozivajoč vernike k molitvi. Nekatere mošeje so mi jemale dih, druge so me napolnile z magičnostjo tišine. V Egiptu sem dolgo strmela v sfingo, se čudila dovršenosti neštetih templjev. Razgledovala sem se po ruševinah Machu Picchuja in plazila po rovih bosanskih piramid, jih čisto tiho prepričevala, naj mi zaupajo starodavne skrivnosti. V otroštvu in mladosti ni bilo tedna, včasih tudi ne dneva, da ne bi bila vsaj enkrat pri maši, verouku, saj je moja mama več kot goreča kristjanka. Skupaj z drugimi sem se v malih vaških cerkvicah in veličastnih katedralah trkala po prsih in gledajoč trpljenje na razpelu ponavljala kesanje: »Moj Bog, žal mi je, da sem grešila. Žal mi je zato, ker sem z grehi zaslužila tvojo kazen. Posebno pa mi je žal, ker sem razžalila tebe, ki si moj najboljši Oče in vse ljubezni vreden.« Klečala sem v zatohli, temačni spovednici in se na vse pretege trudila spomniti, katere grehe moram povedati župniku, da bo zadovoljen in bom lahko sprejela Jezusa v svoje telo. Se spraševala, kakšno pokoro bom dobila tokrat, kolikokrat bo potrebno po kolenih iti okrog oltarja Marije Pomagaj na Brezjah. Živela sem v komunizmu, poskušala razumeti ateizem, vero v tovarištvo, v Tita, »najboljšega vodje vseh časov«. Prebrala sem na tone knjig z duhovno vsebino, poslušala veličastne guruje, ki so mi vsi po vrsti razlagali, kaj moram narediti, da jim bom morda v enem izmed prihodnjih življenj segla do gležnjev. Kako naj diham, kaj naj jem, po kateri metodi naj prikličem princa na belem konju, s kom se ne smem družiti, katerih sedem svetih stopnic naj še prehodim, da bom prišla do blaženega razsvetljenja. Kolikokrat naj se še postavim na glavo, da bom dovolj »fit«, katere mantre in molitve naj ponavljam, kako naj hodim, v kaj naj bom oblečena in kako visoke pete na salonarjih so še dovoljene. Vsi so mi obljubljali raj, vsi so mi dopovedovali, da le z njihovim »bogom« bom srečna. Če jih bom le ubogala, če jim bom le prinesla dovolj denarja, če bom le nehala čutiti svoje srce, če bom le nehala razmišljati s svojo glavo in postala njihova pridna »punčka«, goreča vernica, ponižna oboževalka.

Pa nisem bila srečna in zaradi njih tudi nikoli ne bom. Ker nisem razumela in nikoli ne bom. Ker so mi vsi razlagali, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Da mu je dal svobodno voljo. Da je njemu v čast ustvaril zvezde na nebu, pa omamno cvetje, pa božansko sadje, pa starodavne gozdove, pa ljubke živali, pa lesketajoče se reke. A kako to, da potem vsi po vrsti zaničujejo Boga, uničujejo njegove božanske stvaritve? Kako lahko potem oče pod sliko Jezusa dan za dnem posiljuje svojo hči? Kako lahko mama za dozo mamil pred katedralo svojega sina prodaja mimoidočim moškim? Kako lahko nekdo vzame v imenu Boga nož v roke in hladnokrvno pokolje na desetine nosečih žensk in nedolžnih otrok? Kako lahko nekdo skrivaj vsak dan zastruplja hrano, ki jo jemo in zemljo, ki je v naši lasti? Kako lahko farmacevtsko podjetje, ki skrbi za zdravje ljudi, spušča v reko odplake, zaradi katerih pogine ves živelj v vodi? Kako lahko v šolah otroke učijo, da smo nastali iz opic, če pa smo bili ustvarjeni po božji podobi? Kako lahko nekdo vzame motorno žago v roke in samovoljno podere stoletja staro drevo, ki je krasilo mestno jedro? Kako lahko prirejajo festivale jedi iz pasjega in mačjega mesa, če pa sta pes in mačka človekova najboljša prijatelja? Kako lahko gre veliki duhovni učitelj po koncu delavnice s svojima učenkama v sobo in z njima celo noč izvaja orgije? Kako mi lahko mama reče, da me bo »bog štrafau«, ker sem ji rekla, da incest in pretepanje nista izpoved ljubezni? Kako nas lahko nekdo kaznuje, če nabiramo šentjanževko in druga zdravilna zelišča? Kako …?

Pa vendarle Bog je, je bil in bo. Utripa v naših srcih, se izraža preko naše zdrave pameti. Dehti v vsakem drobnem cvetu, se radosti v vsakem ptičjem žgolenju. Pošilja nam božajoče žarke sonca, nas ljubkuje s hladnim vetričem. In nas ima v neskončnost rad/a … Le začutimo in zaživimo ga/jo v sebi, v prostranem gaju ljubezni, v nedrju mame narave, pod katedralo sijočih zvezd na nebu … Potem bomo srečni, v srcu srečni. In bomo skupaj z njim/njo ustvarjali rajski vrt čarobnosti zase in rodove prihodnosti.

Morda za konec le še to: nikoli nisem na nobenem »bogu posvečenem« kraju doživela toliko blaženosti in srčne navzočnosti Boga, kot npr. pred dnevi, ko sem odšla na dolg sprehod po bližnji okolici. Se najedla čutno okusnih gozdnih jagod in utrgala prve zrele borovnice. Nato pa se na obronku gozda usedla v prestiž pomladnega travnika. Okrog mene so letali pisani metulji, pikapolonice so lezle po steblih visokih trav. Sonce me je milo ljubkovalo, ivanjščice, travniške kadulje, zlatice, zvončnice, detelje … so me odevale z božansko tančico barvitosti. Drobne siničke so skakljale po bogatih krošnjah dreves, v daljavi se je mirno pasla srna. Tam sem bila zares srečna, tam so se rojevali stihi ljubezni, tam se je v meni odpiral dehteč cvet ženskosti. Tam sem se počutila doma, tam sem bila ljubljeni otrok Srca.