Menstruacija

Deli z ostalimi

Menstruacija – svetost ženskosti, hranilo mami zemlji, misterij večnosti.

Vsaka ženska jo ima, če jo le ne zatre s tabletkami. Iz meseca v mesec plujemo na njenih veličastnih sporočilih, se jo učimo ljubiti in spoštovati, razumeti in blagoslavljati. Vedno znova nas uči, opominja, prinaša vizije, odstira tančice skrivnosti in navzočnost božje milosti. Z bolečino, krči, obilnostjo ali izostajanjem kaže na nezaceljene rane naše ženskosti, zahteva predajo sveti prisotnosti, nežnosti počitka ter srčnega razvajanja. Njen prvi prihod pomeni močan preobrat v življenju deklice; je iniciacija v zrelost, radostno ženskost, slutnja prihajajočega partnerstva, spolnosti, materinstva … Njen dokončni odhod nas pretrese do zadnje pore obstajanja, zahteva temeljit pregled dosedanjega življenja in izvedbo dolgo obetajočih sprememb, na površje prinese starodavno modrost globin.

Pa vendar je v družbi videti, kot bi je ne bilo, še vedno je tabu. Skorajda ni filma ali knjige, v kateri bi bila vsaj malce nakazana. Do potankosti natančno so posneti ali opisani prizori spolnosti, rojevanja, umiranja … le zrelih žensk ni, ki bi jih pretresali vročinski valovi in bi zopet sebe postavljale ne piedestal pomembnosti, deklet, ki bi se soočale z zorenjem duše in telesa. Ni krvi, ki bi se prebila preko z bleščicami posutih večernih toalet zapeljivih dam, ni menjavanja vložkov in vračanja krvi mami zemlji, ni rdečih šotorov in ženske rdečine. Vse je tako sterilno belo – kot v reklamah za vložke ali tampone, kjer se dekleta v belih potisnjenih hlačah in belih tangicah vse polne energije odpravijo na večerno zabavo …

Menstruacije sem se bala. Zanjo sem prvič slišala v šoli, ko je deklicam razredničarka z očitnim nelagodjem v nekaj kratkih stavkih pojasnila, da se bo v prihodnosti v naših telesih pričelo marsikaj dogajati in posledično bo nastopilo krvavenje. Potem sem nekje, najbrž v šolski knjižnici, našla knjigo, ki je govorila o telesnih spremembah v dekletih in dobila nekaj več informacij o njej. Preden je telo uspelo iz sebe iztisniti prvo kapljo menstrualne krvi, sem se tri tedne spopadala z visoko vročino in nepojasnjenimi izpuščaji po celotnem telesu. Potem panika: »Kako naj povem svoji mami?« Sram, krivda, kot bi bilo nekaj hudo narobe z mano … Edini stavek, ki sem ga slišala iz maminih ust, se je glasil: »No, sedaj boš taka reva, kot sem jaz.« Potem me je v roke dobila stara mama: »Veš, sedaj si bolna. Ne smeš se kopati, ne smeš tega, ne smeš onega.« Sledila je dolga pridiga o dekletu, ki se je v času mesečne krvavitve kopalo v mrzlem jezeru in umrlo. Z nikomer se nisem mogla pogovoriti o stiski, ki sem jo doživljala. Ni bilo prijateljic, s sošolkami me je bilo sram govoriti o tem. Nobenega obreda ni bilo, nobenega veselja, da postajam ženska, le vprašanja, »ali bom res umrla, če si v času menstruacije umijem lase«, je odzvanjalo v moji glavi. Biti ženska je postalo enako kot biti mrtva. Zato sem krvavitve pričela skrivati, poskušala sem jih potisniti nekam v ozadje. Tako kot sem počela s svojo dušo in sploh vsem, kar sem bila. Pojma nisem imela o tem, kako prisluhniti valovanju energij med menstruacijo in ovulacijo, kako na vse skupaj vpliva polna luna, kakšna dragocena sporočila duše želijo priti na površje, kaj mi želijo sporočiti neredne in dolgo trajajoče krvavitve. Nobene ljubezni in spoštovanja ji nisem namenila, še mehkih vložkov iz naravnega bombaža si nisem privoščila. Kvečjemu prestrašena sem bila nekajkrat, da njeno zamujanje ne pomeni neželene nosečnosti in jezna, ker je prišla ravno v času dopusta ali zmenka. Kot tisoče drugih žensk sem se podala v svet »moške« poslovnosti, storilnosti, kjer smo ženske vedno nasmejane, prekipevamo od strastne zagnanosti, dosegamo vedno višje cilje, nas nič ne boli, jezi, straši, smo vedno pripravljene ugajati, biti »pridne punčke« … V svet, kjer je povezava z mamo naravo, sledenje luninim ciklom in letnim časom, biti pristna ženska, prisluhniti sebi, si vzeti čas za raziskovanje globin duše, za počitek in razvajanje … vredno prezira in posmeha, če ne že gnusa in odpora.

O, ko bi tedaj vedela, kako zelo sem se motila, kako zelo sem iz dneva v dan poniževala svojo ženskost. Koliko let, celo desetletij, je bilo potrebnih, da sem uvidela svojo zmoto in si s svojim čolnom življenja dovolila zapluti v vode čutne ženskosti. Šele v zadnjem času se učim strastno ljubiti svoje telo, jajčnike in maternico, prsi in nožnico, ovulacijo in menstruacijo, bolečino in radost, jezo in strah, ljubezen in sovraštvo …

Zato prosim vse ženske, da se pogovarjamo o tem, kaj se dogaja v naših telesih in naših dušah. Da svoje hčerke, vnukinje, mlajše sestre in prijateljice … pripravimo na ženskost, da praznujemo skupaj z njimi, se veselimo vsakega novega obdobja v življenju ženske. Da se zavedamo svoje svetosti in jo živimo. Da smo ponosne nase in ljubeče do vseh kotičkov svoje biti. Da s svojo krvjo napojimo mamo zemljo, valovimo s cikličnostjo boginje narave. Da vsak dan znova začutimo odsev sreče v očeh in toplino v dlaneh.

Deli z ostalimi
Milena Matko
Milena Matko

Milena - ženska, samostojna podjetnica, pisateljica, intuitivna svetovalka, prinašalka luči, ponosna hči slovenskega srca, zadnja leta prebivalka Trebnjega. Kdo vedel bi, kaj še vse ...

Članki: 79

Objavi komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja