Človek-bog

Večkrat se zgodi, da imajo osebe, ki se na Zemljo utelešajo iz visokih duhovnih in tehnoloških ravni, precej težav s sprejemanjem življenja na našem, sicer čudovitem planetu. Kajti dejstvo je, da četudi smo v duhovnem svetu še tako veličasten bog ali boginja ali angel ali mojster ali otrok vesolja ali … smo na Zemlji lahko samo človek-bog, človek-angel, človek-mojster itd. Preprosto ne moremo mimo tega, da imamo poleg močne duše še fizično telo, čustva in pamet. In vse to potrebuje našo skrb, spoštovanje, predvsem pa globoko razumevanje in ljubezen …
Ne glede na vse, tu moramo poskrbeti za najbolj osnovne človekove potrebe kot so streha nad glavo, hrana, obleka … Potrebujemo spanje in nego, pogovor, stik z drugimi ljudmi … Ne moremo se povsem izogniti npr. zakonu gravitacije, pa času … Velikokrat namreč kdo reče: »Saj tole življenje, ki ga živim, je samo kaplja v morje. Moja duša je večna in nesmrtna in prav nič ni pomembno, kaj se mi kot človeku dogaja.« Pa slednje še zdaleč ne drži – ko si enkrat izberemo konkretno življenje, je za dušo le-to še kako pomembno, kajti želi zrasti, napredovati, se nečesa naučiti, pa četudi na Zemlji preživimo le nekaj ur ali pa dni.
V našem okolju nam tudi težko uspe uiti fizični, čustveni, mentalni in duhovni bolečini oz. trpljenju, pa če smo rojeni pod še tako srečno zvezdo. Zato se moramo znati zaščititi, postaviti jasne meje, se naučiti odločnosti in skrbi zase. V duhovnem svetu namreč lahko neko osebo še tako brezpogojno ljubimo in nam pomeni vse na svetu, smo ji pripravljeni v nedogled stati ob strani, jo ujčkati na svojih mehkih angelskih krilih. A če nas taista oseba na Zemlji v kakršnikoli obliki zlorablja, ponižuje, ustrahuje, vsak dan posebej pove, da smo nevredni življenja, nas trpinči ali celo umori, potem kljub vsej ljubezni, ki jo čutimo v srcu, moramo ukrepati. Enkrat se moramo naučiti postaviti zase, osebi jasno in odločno povedati, kar ji gre, zaustaviti povzročanje bolečine, zahtevati spoštovanje, iti po svoje … Zato je govorjenje o tem, da imamo na Zemlji vse ljudi brezpogojno radi, da vsem vse odpuščamo, da smo vsi čudoviti … žal precej daleč od realnosti. Ja, osebe lahko razumemo, jih sprejmemo takšne kot so, ampak vse ima svoje meje. In potrebno je še kako prisluhniti tudi tistemu delu v nas, ki bi npr. posiljevalca ali morilca ali … zmlel v prah in naredil vse, da se nikoli več ne srečamo.
Pa Zemlja je tudi planet, kjer rek, »da gre ljubezen skozi želodec«, še kako drži. Ni dovolj le govoriti o ljubezni, potrebna so dejanja. Naj navedem čisto preprost primer. Pridemo iz trgovine, roke imamo polne nakupovalnih vrečk, ključi za vstop v stanovanje nam padejo na tla. Ob vhodnih vratih stoji zapeljiva oseba in nam s sladkim glasom šepeta, kako zelo nas ljubi in občuduje. A ob tem mrtvo-hladno opazuje, kako se nam, medtem ko poskušamo pobrati ključe in odkleniti vrata, strga ena izmed vrečk, da se špecerija razleti daleč naokrog. Če imamo količkaj zdrave pameti, bomo osebi odločno povedali, »naj si svojo ljubezen nekam vtakne« – kajti v tistem trenutku smo veliko bolj kot milozvočne besede potrebovali konkreten izraz ljubezni: pomoč pri nakupovalnih vrečkah in odpiranju vrat …
Pa skrb ni namenjena samo nam, ampak tudi družni, narodu …, ki mu pripadamo in pa lastnini, ki jo imamo. Čeprav je res, »da po smrti nič ne odnesemo s sabo«, a če smo npr. več let garali za nakup avta, potem je logično, da ne bomo vsi srečni in navdušeni dovolili nekomu, da ga bo iz objestnosti razbil ali pa ukradel. Saj je v ozadju naša energija, naše dolgoletno delo in je prav, da nam je mar …
Velikokrat se pri komu pojavi tudi občutek, da življenje na Zemlji pomeni ponižanje in razvrednotenje samega sebe, do fizičnega telesa čuti gnus in prezir (še zlasti do spolnosti, izločanja, nosečnosti, menstruacije, objemov, poljubov …), čustva ima za brezvezen balast … Pa vendar smo ravno zaradi vsega tega, kar imamo na planetu Zemlja, veličastni umetniki. Ni namreč preprosto istočasno zadovoljiti dušo, pamet, čustva in telo, slednje čutno povezati v štiriperesno deteljico in uživati v vseh vidikih zemeljskega bivanja. V resnici potrebujemo veliko poguma in drznosti, da nam resnično uspe in lahko smo nadvse ponosni nase, da smo tu, da živimo in ustvarjamo. In če je Zemlja vsaj za nekaj časa naš dom, potem iz sebe naredimo največ, kar lahko, cenimo in spoštujmo življenjsko slo.
Če je raven, iz katere prihajamo, zelo tehnološko in intelektualno razvita, potem se naučimo enako ceniti tudi dušo, čustva in telo, če pa smo duhovna veličina, potem se prizemljimo in poskrbimo za materialni vidik življenja ter najdimo lepoto v povsem običajnih zemeljskih utrinkih … In nikjer ne piše, da ne smemo svojih »božanskih« sposobnosti uporabiti za lajšanje vsakodnevnih izzivov, za čudeže in vse, kar se vsaj navidezno zdi nemogoče. Predvsem pa se na vsakem koraku zavedajmo, da je življenje dragoceno, pa kdorkoli že smo in s kakršnimkoli namenom že smo prišli na Zemljo.