Divja ženska

Toplo sonce nežno boža obraz in rahel vetrič ljubko kuštra lase, v zraku omamen vonj pozne pomladi in kamor seže oko se bohoti prelestno lepo cvetje. Pa je Mama narava zgolj to? Kaj pa tedaj, ko mraz zareže do kosti, ostra burja zapiha okrog voglov, deroča reka preplavi bregove, se iz gora usuje plaz zmrznjenega snega, iz neba švigajo ognjevite strele, se tla srdito zatresejo, vulkan izbruhne z vso silovitostjo …? Znamo sprejeti tudi to, dovoliti, da nas slednje v polnosti prizemlji in strastno sooči z vsemi vidiki realnosti ali pa v slednjem vidimo zlo, nekaj, kar je potrebno zatreti, uničiti?
Povsem enako pa je tudi, ko se soočamo s pristno žensko energijo. Ne, nismo ženske samo neže, tople, mile, prijazne … Ko je dovolj otopelosti in vrtenja v krogu brezizhodnosti, v nas strastno zapleše divja, neukročena bojevnica, ki ima več kot dovolj poguma in drznosti, da pove golo resnico, prodre do globin, na plano privleče modrosti davnin. Zahteva pravičnost in poštenost, se odločno postavi za vse, kar ji narekuje njeno sveto srce. Iz pogorišč preteklosti znova rodi mogočno Žensko veličastnosti, ki čuti, vidi, sliši, v roke vzame žezlo moči.
A kaj, ko se ravno tega vidika ženskosti ljudje od nekdaj tako zelo bojimo. Zato se vedno najdejo skupine in posamezniki, ki čuteči ženski poskušajo dopovedati, da je nevarna sebi in okolici, da je to, kar iz nje žari, ogrožajoče in problematično. Da s svojimi slutnjami, resnico in vizijami preveč vznemirja današnjo pocukrano družbo, kjer je vse tako popolno, čudovito, ljubko in radostno. Kjer se imamo vsi tako božansko radi in lahko do onemoglosti intelektualno razpravljamo in drug drugega najmanj do neba poveličujemo, brez da bi se zares soočili z vsemi lažmi in prikritimi bolečinami, karkoli resnično ustvarili, se podali na pot pristnosti. Zato tudi danes še kako, sicer zelo prefinjeno, kurimo grmade za vse »zlobne čarovnice«, poskušamo izolirati, razvrednotiti in ponižati, prestrašiti in uničiti vidik ženskosti, ki ne ustreza pravilom in ukazom tistih, ki se imajo za nekaj, kar niso nikdar zares bili …
Kakorkoli že – iz dneva v dan se učim ceniti, spoštovati in sprejemati vse vidike svoje ženskosti. In nadvse rada se imam tudi v svoji neukročenosti, neustrašno potujoč po razbrazdanih pokrajinah, kjer slišim divje klice pradavnih, vonjam zemljo iz globin, me preplavlja strast iz korenin, segam po zvezdah veličin, vidim trnje neizjokanih bolečin, okušam radost, ker zares Živim in včasih tudi na ves glas zakričim …