Bog, kdo si?

Dejstvo je, da imamo ljudje dušo, da smo v prvi vrsti duhovna bitja. In tako kot je za telo naravno in življenjsko pomembno, da z dihanjem vnaša kisik vase, je za dušo neustavljiva potreba, da se čim bolj približa svojemu Izvoru, da preko izkušenj raste, se razvija v smeri čutenja Boga.

In tu nastopi velik problem – kdo je za nas Bog, h komu molimo, po kom hrepenimo, koga si tako srčno želimo? Zato v nadaljevanju podajam opis nekaj »bogov«, ki so v mojem življenju zasedli prestol resničnega Boga, mi onemogočali, da bi zrla onkraj očem vidnega, da bi zaživela svetost Srca. In še me čaka nekaj dela, da mi bo uspelo razviti toliko moči, da jim vsem po vrsti rečem »ne«, na oltar Življenja zopet postavim Svetlobo, Milost, Resnico, Ljubezen …

Ko smo otrok, sta za nas prva »bogova« oče in mati, kajti onadva nas spočneta, od njiju je odvisno naše preživetje, potrebujemo vsaj najbolj osnovno nego, hrano, streho nad glavo … In ker je v našem rodu vladala revščina, pa stalni prepiri, alkoholizem, trpljenje, bolezni, grožnje, samomorilnost, varanje, preklinjanje, zlorabe, raznovrstno nasilje … je to zame postala prva (in daleč najpomembnejša) izkušnja Boga. Bog je postal nekdo, ki je vedno jezen, žalosten, obupan, nasilen, prestrašen, sovražen, poln prezira ter nespoštovanja do vsega lepega in svetega. Nekdo, s katerim se ne pogovarjam, ki me zaničuje in ustrahuje, na vsakem koraku kaznuje. Nekdo, ki me lahko v vsakem trenutku poniža in izkoristi, če ne že ubije, brez da bi prevzel odgovornost za to. Nekdo, ki mi stalno dopoveduje, da bi bilo tisočkrat bolje, če ne bi bila rojena, ker prinašam samo trpljenje in zlo. Nekdo, pri katerem nisem ne ljubljena, ne zaželena.

Potem so prišle religije. »Krščanski bog« z zapovedmi, svetim pismom, ki je edina resnica, edina sveta knjiga, čeprav je v njej polno opisov nasilja in razvrednotenja vsega ženskega. Z idejo, da je najvišja oblika služenja, če sem revna, živim v pokorščini in celibatu. Pa da je boga moč najti samo v cerkvi, v podobi božjega sina, vsega trpečega in s krvjo oblitega. Pa da moram hoditi k maši, sprejeti zakramente, moliti tako, kot »oni« rečejo. Pa vsak spolni odnos je greh, čeprav naj bi imela toliko otrok, kot jih bog da, pa če sem jih sposobna preživljati in vzgajati ali pa ne. Pa da je bog tisti, ki me strogo in jezno gleda dol iz nebes in me bo zaradi grehov, ki jih delam, poslal v pekel, da še po smrti ne bom smela zreti v njegovo obličje – razen, če kupim odpustke in primaknem zajeten znesek evrov za streho na cerkvi ali nov avto za župnika. Potem so tu muslimani, ki mi hočejo razložiti, da bi morala hoditi po svetu vsa zakrita, brati Koran, oditi na romanje v Meko, predvsem pa širiti energijo nasilja v imenu edinega pravega boga. Pa Jehove priče, katerim res moram prisluhniti, ker se bliža konec sveta … V nobenem primeru pa ne smem videti in čutiti navzočnosti angelov, vil, elementov narave …, ker vse to je bogokletno in plod hudobnih duhov.

In koliko »bogov« me vsak dan obkroža (ali bolje rečeno: ogroža) s strani državnega aparata, ki mi neumorno dopoveduje, koliko mi daje, kako me varuje, podpira, čeprav me v resnici ustrahuje, na vsakem koraku nadzira in kaznuje, jemlje vse, kar se vzeti da s pomočjo vedno novih predpisov, zakonov, uredb … Vedno nečesa ne vem, vedno delam nekaj narobe, vedno nekoga ne postavim dovolj visoko na piedestal, pa naj bo to politik ali uradnik ali sodnik ali vojak ali policist ali zdravnik ali učitelj ali znanstvenik ali inšpektor ali župan ali direktor …  Moram biti »pridna«: moram se učiti, moram z odliko končati šolo, moram hoditi v »pravo« službo, moram na urad po še en dokument, moram na zdravniški pregled, moram točno do 24.00 ure oddati polletno poročilo, moram plačati davke, da se lahko kupi novo orožje, moram imeti urejeno dodatno zdravstveno zavarovanje, da se potem lahko naročim na samoplačniški pregled, moram prebrati najnovejšo znanstveno raziskavo o tem, kako pitje en mesec starega urina preprečuje raka ne vem kje že, moram kupiti nov pametni telefon, da bom podprla dobrodelno akcijo za sajenje dreves na jugu Bolivije, moram …  Da ne govorim o tem, kako bi morala še vedno častiti nekdanjo državo in velikega vodjo, čeprav ne bom nikoli razumela, zakaj smo izgubili Trst in Istro, zakaj je bilo treba v imenu komunizma in socializma porušiti in izropati praktično vse gradove, pobiti ali vsaj pregnati pokončne kmete in spoštovanja vredne lastnike tovarn. Pa še vedno je treba molčati o povojnih pobojih in vseh ostalih grozotah, pa o resnični zgodovini slovenskega naroda in jezika, ker sicer me lahko »vzame noč«.

In tu so še mediji in socialna omrežja, ki vsak dan znova poročajo o senzacionalnih umorih, o novi finančni krizi, ki je na vidiku, o globalnem segrevanju in katastrofalnem onesnaževanju, ki ga bodo rešile plastične vrečke v novem supermarketu, ki so ga ravnokar zgradili sredi pšeničnega polja. Dokler ne pride veličasten trenutek, ko se v neki deželi neznan ptič pokaka na pravkar zloščene predsednikove čevlje. Zato so razglašene izredne razmere, zasedajo vse vladne institucije, ki bodo prvega aprila prihodnje leto sprejele nov zakon o prepovedi letenja ptic nad politiki, nevladne organizacije pa zato že pripravljajo množične proteste. Ja, cinična sem, ampak toliko neumnosti je v tem, kaj naj bi bilo res pomembno, zato bi o tem nujno morala biti na tekočem, da mi odvrne pozornost stran od sebe, od smisla obstajanja.

In potem je tu še milijone »bogov«, ki jih lahko skupaj strnem v novodobno duhovnost: neke vrste zmes vzhodnih (in zahodnih) religij, starodavnih modrosti prednikov, učenj starih ljudstev (Indijancev, Aboriginov, Maorov, Tibetancev, Inuitov, Keltov, Inkov …), ki so na žalost največkrat vse napol razumljene, spremenjene v komplicirane tehnike in metode, v navodila v stilu 12-ih korakov do sreče, 365-ih afirmacij za dosego bogastva, 9-ih poti do razsvetljenja … Razglabljanja o tem, kateri nezemljani bodo prišli pome, kdaj bom dosegla nirvano, ali sem preučila vse E-je na embalaži kumaric, prepir o tem, ali sem kupila domačo, bio ali eko zeljnato glavo, ki sme tehtati največ 23 dag zaradi kalorij, spraševanje, ali so tiste hlače v omari dovolj ohlapne, da ne bodo delovale preveč neduhovno. In še vse tehnike tantričnega seksa, obiskovanje delavnic in seminarjev, na katerih bi morala biti čisto tiho, čeprav je guru ravnokar posilil najboljšo prijateljico, iz katere je s tem izgnal hudobnega duha, ki se je naselil vanjo.

Potem so tu še pritiski raznih subkultur, ki v vedno večjem številu vznikajo na površje in bi do vseh morala čutiti neskončno spoštovanja, jim pošiljati valove ljubezni in predihavati krivdo, ker ne živim na tak način. Res bi morala razumeti po celem telesu tetovirano mladenko, ki se naceja z alkoholom in omamlja z drogo, živi od socialne pomoči in tega, kar nakrade, je »ful kul«, ker ji je ravnokar uspelo spustiti na površje svojo umetniško žilico tako, da je z rdečo barvo polila novo fasado. In za vratom na verigi nosi obešenih pet britvic ter vsa zdolgočasena v polomljeni jugo-angleščini svojemu »d-best frendu razlaga, kako je življenje v tej zahojeni brezvezni državici ena velika jeba«.

Ja, vse to in še bistveno, bistveno več od tega se postavlja na mesto resničnega Boga in včasih dobim občutek, da se mi lahko samo še zmeša. Da je toliko vseh, ki mi želijo »dobro«, ki so prepričani, da so ena sama svetloba. Samo sledim naj jim, samo dam naj jim svojo dušo, pamet in telo, samo svoj glas naj jim podarim, samo svoji moči in svobodi naj se odpovem, pa bom imela vse: bom varna, bom ljubljena, bom bogata, bom zdrava, bom šla v nebesa, bom poročena, bom sprejeta, bom cenjena, bom spoštovana, bom srečna, bom imela čudovit pogreb, bom lepa, bom pametna, bom … Le da sem v resnici ob vsem tem popolnoma prazna, utrujena in obupana, brez korenin in povezave z vesoljem, brez smisla, da sploh živim. Kot da je moja energija razpršena na vse strani, mene pa nikjer ni.

Zato se vračam v Življenje, k svetosti, ki utripa v vsaki celici mojega telesa, v vsakem kamnu, v vsaki travni bilki, v vsaki sapici, v vsaki srni, ki se pase na gozdni jasi. Vračam k vrtnici, ki tako omamno diši, k žitnemu klasu, ki v poletnem soncu zori. Vračam k milemu šepetu svojega Srca, v objem svojega Angela. Vračam k temu, kar sem nekoč že živela prav na tem lepem, modrem planetu. Vračam tja, od koder sem zares prišla, k boginji Materi in bogu Očetu, ki ju moja duša tako zelo pozna.