Vrhunske delavnice in svetovanja za osebnostno ter duhovno rast
Družina – najbolj pomembna stopnica na poti rasti
Imam nekaj opravkov v centru mesta in ko se peš vračam proti domu, pred menoj stopata dva osnovnošolca. Po videzu sodeč sta stara okrog deset let. Imata globok in zatopljen »moški« pogovor o dogajanju v njunih družinah.
»Veš, jaz ne grem rad k dedku,« pravi prvi.
»Zakaj pa ne?« je radoveden drugi.
»Ko pridem k njemu, je vedno čemeren, pa ves čas gleda televizijo. Pa nič ne pomaga babici. Dolgočasen je, nimam kaj početi z njim. Ne pogovarja se,« zamišljeno razpreda prvi.
»A res? Jaz pa tako uživam pri svojem dedku. Zadnjič, ko je bil sneg, sva šla skupaj v trgovino. Mi je pokazal, katero zrnje imajo rade ptice. In potem sem jaz lahko natrosil kupljeno zrnje v ptičjo hišico, ki jo ima obešeno na drevesu za hišo. Potem sva pa skrita za grmom opazovala ptice, ki so priletele. Mi je razložil, katera je sinička, pa še neke druge vrste je omenjal,« na ves glas razlaga drugi.
»Z mano se pa babi tako ukvarja. Ko me je včeraj mami peljala k njej, sva skupaj kuhala zelenjavno juho. A veš, da sedaj znam olupiti krompir? Pa papriko sem lahko narezal, mi je pokazala, kako …« se glas prvega izgubi na razpotju.
Slišala sem dovolj, da sem se globoko zamislila. V zadnjem času tako radi na vseh področjih razglabljamo o tem, kako drugačni so današnji otroci. Da so veliko bolj duhovno razviti, hiperaktivni, tehnološko podkovani in ne vem, kaj še vse. Tudi to je res, pa vendar, ali so v svoji biti res tako drugačni od nas, naših staršev in drugih prednikov? V resnici za svoj razvoj v odgovorne odrasle potrebujejo točno to, kar smo potrebovali mi: močne družinske vezi, topel dom, čas, ko se nekdo ukvarja z njimi, jih uči najbolj osnovnih življenjskih pravil in vrednot, občutek, da so sprejeti, zaželeni, ljubljeni. Potrebujejo ljudi, ki jim je mar, ki se pogovarjajo z njimi, skupaj ustvarjajo, jim postavijo jasne meje, učijo spoštovanja življenja in vsega lepega. In še in še. In tu je bila, je in vedno bo družina osnovna celica, daleč najbolj pomembna stopnica na poti do odraslega Človeka.
Zato bodimo zgled otrokom, s pomočjo preprostih opravil jih pripravimo na življenje, da dobijo občutek lastne vrednosti, smisla, da sploh obstajajo. Najnovejši iPod ne more objeti otroka, ga nežno pobožati po licu, mu obrisati solz, pokazati jezo, ko se domov ne vrne ob dogovorjenem času, ga naučiti, kako se pripravi miza za kosilo … To lahko naredijo le oče, mama, brat, sestra, dedek, babica …