Duši me …

Zbudim se. Duši me. Vem, da moram ven, v naravo. Občutek napetosti v prsih je premočan, da bi lahko šla z njim v nov dan. Čas me preganja, zato tečem do prvih dreves bližnjega gozda. Poiščem debelo bukev, se naslonim na njeno deblo. Diham in diham. Naenkrat začutim prisotnost tisoče in tisoče žensk, otrok, še zlasti tistih, nerojenih. Obdana sem z energijo ženskih bitij – vile so z mano, samoroginje, boginje, angelike … Preplavi me duša mame zemlje. In tedaj zakričim. Na vso moč. Brez kontrole. Ne morem ustaviti dogajanja, pa če bi še tako rada. Zajame me noro močan val občutkov, ki bi mi spodnesel tla pod nogami, če ne bi imela drevesne opore. Vse se meša: jeza, žalost, strah, obup, nemoč, razočaranje, bes … Polno glavo krikov imam: »Moški, presneto, a nas slišite? Pa ženske tudi? Kaj se je zgodilo z nežnostjo, s srcem, ljubeznijo?« Vpijem na ves glas: »Dovolj imamo vsega skupaj. Slišite? Dovolj. Dovolj posilstev, dovolj pretepanja. Dovolj  trapastih vojn in pobijanja. Dovolj politikov, ki si izmišljate vedno nove omejitve in vsak dan višje davke. Dovolj brezsrčnih šefov, ki nas izžemate do zadnje kaplje krvi. Dovolj nenehne bitke za preživetje. Dovolj finančnih kriz in vedno novih kreditov. Dovolj laži in spletk in potvorjene zgodovine. Dovolj brezbrižnih moških, ki ne veste več, kaj je boginja in kaj je družina. In poženščenih rev, ki ne veste kdo ste in zakaj živite. Dovolj cerkvenih dostojanstvenikov, ki blebetate o ustrahovalnem bogu in pravo žensko ožigosate s kurbo. Dovolj migrantov in brezplodnih pogajanj za ped zemlje. Dovolj kraj in neobdelanih polj in prodanih tovarn tujcem. Dovolj vse te elektronske krame, ki zastari v par mesecih in stane celo premoženje. Dovolj poslušanja enih in istih bedarij in obljub, ki jih nikoli ne izpolnite. Dovolj pametovanja in nobenega delovanja – saj bomo, ko bomo, če bomo. Dovolj tekem in pijančevanja in mamil in porničev. Dovolj bolezni in samomorov in hrane, ki to več ni. Tako presneto doooooooooovolj.« Vrelo je iz mene in vrelo. In nešteto »jebite se vsi po vrsti« je bilo vmes. »A se sploh kdaj vprašate, zakaj ima toliko žensk zamašene jajcevode? A kdaj pomislite na razloge za vse večjo neplodnost in za neštete ciste na rodilih in raka na prsih? Vam bo kdaj kapnilo, da ženske ne moremo roditi otrok v to norijo? Da je vse to nezaveden upor? Se kdaj vprašate, zakaj je prst vse bolj nerodovitna? Kaj pa, če se mama zemlja upira? Ampak potem jo posilimo z gnojnico in škropivi in gnojili, a ne? In ženska mora imeti otroka, zato gremo v umetno oploditev, a ne?« Ni in ni se nehalo: »Kdaj bo svet spet začutil nežnost in toplino? Kdaj bo ženska energija spet svobodna? Kdaj bo moški spet rekel svoji ženi »srce moje, boginja, ki si rodila božjega otroka«? In ji prinesel šopek rož? In bo ženska lahko lahkotno plesala in pela in se čutila lepo?«

Telefon v žepu je zvonil v prazno. Nisem se mogla oglasiti. Proces se je moral odviti do konca. Dolgo je trajal, a sedaj vem, zares vem, da smo na pragu mogočnih sprememb. Kajti ženska energija se je združila in privrela na plano. In to pomeni pretres – resničen, močen, globok. Boginje hočemo nazaj svoj prestol, svoje mesto v družbi – to, kar nam je od nekdaj pripadalo. Hočemo biti videne, slišane, spoštovane. Otroke hočemo spočenjati in rojevati na svoj način. Hočemo jim dati modrost in ne več norost. Hočemo čutiti in ljubiti. Hočemo dom in toplo ognjišče. In ob sebi hočemo Moškega, ki je sposoben ustvarjati in ve, kje se ga glava drži in zakaj mu v prsih utripa srce.

Amen.