Neštetokrat so dejali mi: »Utišaj svoj um. Ne sprašuj in ne raziskuj. Pozabi na vse. Oprosti vsakemu. Ne ukvarjaj se s preteklostjo. Kaj bo jutri – briga te. Vseeno je. …«

Neštetokrat so dejali mi: »Utišaj svoj um. Ne sprašuj in ne raziskuj. Pozabi na vse. Oprosti vsakemu. Ne ukvarjaj se s preteklostjo. Kaj bo jutri – briga te. Vseeno je. …«

A otrok moj notranji, mila punčka angelske prisotnosti, nagajivo bitje radovednosti, vedno znova hotel je vedeti: »Zakaj?« Tako mi, verjeli ali ne, všeč je, ko na poseben način me glava zaboli in vse polno glasov, slik in vizij se v meni porodi. Ko kot divja lava iz vulkana preteklosti najbolj težke in nemogoče stvari v svetlobo se prelijejo, hočejo biti ozaveščene, dokončno sčiščene. Ker nobena tragedija, nobena še tako boleča misel, slika, fantazija ali iluzija, ni brezsmiselna, vedno nadvse pomembno sporočilo za nas ima. In z utišanjem vsega tega le odlašamo z odrešitvijo, se še nadalje v zadušljivo kletko teme zapiramo in o svetli svobodi lahko le sanjamo. Zato iz globokih izkušenj lahko rečem le: »Sprašujmo se, sprašujmo še in še. Opazujmo, raziskujmo, pišimo, rišimo, karkoli že. Poglabljajmo vase se. Ko mislimo, da več ne moremo, še globlje v bolečino zajadrajmo. Ko solze pridejo, naj tri dni skupaj lijejo. Ko misli v glavi se pojavijo, jih zapišimo ali vsaj na glas povejmo, veličastno dovolimo, da se izrazijo. Ko spomini preteklosti nas preplavijo, se ponižno jim priklonimo. Ko strah, bes, krivda, sram ali gnus kot drobcen list v vetru nas premetavajo, jim dovolimo, da nas odvedejo v trenutke vse, ko so izoblikovali se. Namesto »nič misliti« na vso moč razmišljajmo in telesu svojemu dovolimo, da vpije, brca in kriči, s solzami izmije rane preteklosti.«

Rešitev ni v čakanju in odlašanju, hoji po oblakih z mojstri nebovzetimi in angeli, valjenjem krivde na vse strani. Rešitev je v soočanju z bolečo realnostjo, ko tistemu krhkemu glasku v sebi se nasmehnemo in tiho rečemo: »Ljubim se. Želim živeti in uživati, zato odpelji me tja, v sveti prostor Srca. Pokaži mi vse, kar povzroča trpljenje mi, kar na poti mi leži, da zaživim srečne, vesele dni.« In če sami ne zmoremo, vedno čudovite duše na poti naši se pojavijo, ki toplo dlan ljubezni nam podajo in v varnem objemu preko temnih čeri obupa vsakdanjosti popeljejo. Če si le dovolimo in sprejmemo veličastno darilo pomoči. Zato pa smo na Zemljo prišli – živi Angeli realnosti.