Pred nomadskim šotorom veličastnih razsežnosti stojim

Deli z ostalimi

Pred nomadskim šotorom veličastnih razsežnosti stojim. Pogled zazrt v daljavo. Tam na robu obzorja čreda ovac muli od sonca ožgano travo. Malo stran skupina moških, ovitih v rezek zven arabskih glasov. Razpravljajo, mahajo z rokami, delajo načrte za selitev tabora. Čreda je obilna, potrebujejo nove pašnike. Gruča otrok divja sem in tja, skorajda nevidna v divjem plesu prahu. Razigrani so, polni vesele radosti. Med njimi nekaj mojih je sinov. Ponosno pogledujem k njim. Pokončni fantje postajajo. Všeč so mi, četudi znajo biti trmasti v svoji neukročeni odločnosti. Včasih jih skrivaj opazujem, njih obrazne poteze, pramene skodranih las, ki neumorno silijo jim na obraz. Občudujem njihove posebnosti, svojevrstne sposobnosti. Sonce neumorno žge. Obrišem si potne srage. Pogled zdrsne k skupini žensk. Žensk, s katerimi se čutim povezano. Povezano v rojevanju in umiranju. Povezano v mesečnih ciklusih in vsakodnevnih opravkih. Povezano v kuhanju in tkanju, v zdravljenju in prerokovanju. Se imamo rade? Ne vse. Z nekaterimi se raje ne srečujemo, a če katero doseže trpljenja roka, tedaj pozabimo na vse. Postanemo en sam cvet, s tisočerimi dehtečimi lističi v pestiču ljubezni skupaj spet. Dobro življenje imam. Zadovoljna sem. Zaradi svojih jasnovidnih sposobnosti imam poseben položaj. Marsikateri popotnik, trgovec, celo pripadnik kraljevske krvi se ustavi pred vhodom v moj šotor. Pride po nasvet, v prihodnost vpogled. Morda po to ali ono zdravilno zel … Nemalo zlatnikov, dragih kamnov, dragocenih kipcev … v znak hvaležnosti pristane v mojih rokah. Tudi zato moj rod živi v izobilju in spoštovanju. Globoko vdahnem, ko me v križu močno zaboli. V meni raste novo življenje. Otrok spet brca, se premika. Roki položim na napet trebuh. Nežno jo pobožam, mojo punčko. Zašepetam ji mile besede srčnosti. Tokrat pod srcem nosim hči. Že njeno spočetje je bilo nekaj posebnega in kasneje sem jo večkrat sanjala. Obdaja jo posebna svetloba in z njo prihajajo preroške sanje globokih razsežnosti. Ime zanjo sem že davno izbrala. Že sedaj zahteva veličino moje pozornosti. Uči me, vodi, v jasnih nočeh šepeta na uho. Močna punčka bo, kraljevske čarobnosti. Lepotica. Pomembno poslanstvo je pred njo. Srečna sem. Mladostniška vihravost se je prelevila v čutno zrelost ženskosti. Počutim se spokojno in umirjeno, notranje bogato in izpolnjeno. Z rojstvom hčerke bo moje življenje še bolj osmišljeno, odišavljeno z globokim zavedanjem, kdo sem. Orel mogočno preleti nebo. Stopim v senco šotora in se nasmehnem. Vem, dolgo življenje me čaka. Četudi imam zadnje dni čudne sanje prihodnosti. Zavest me prestavlja v drug prostor in čas. Na drugi celini živim in ni mi lahko. Teža življenja me pritiska k tlom, duši, življenje mi odteka iz nezaceljenih ran. Tako drugačna sem, a še vedno jaz. Tedaj se bom spomnila tega. Spomnila vseh teh obrazov, spomnila svojih bratov in sestra. Spomnila svoje ljubke ženskosti, lepote in moči. Spomnila otrok in kako nežno dojila sem hči. Spomnila modrosti ženskega sveta, šepeta Srca. Ker tedaj potrebovala bom to zavezništvo, moč talentov in darov, življenjski nektar mogočnosti in strasti. Da bom spet lahko vrnila v življenje se, sestavila mogočni mozaik večnosti.

Danes zrem nazaj, v viziji stojim pred nomadskim šotorom veličastnih razsežnosti. Vem, da z mano moji so predniki, da podpirajo mogočni spomini me večnosti. Zato spet lahko zaživim, v sveti ženskosti zažarim.

Deli z ostalimi
Milena Matko
Milena Matko

Milena - ženska, samostojna podjetnica, pisateljica, intuitivna svetovalka, prinašalka luči, ponosna hči slovenskega srca, zadnja leta prebivalka Trebnjega. Kdo vedel bi, kaj še vse ...

Članki: 79

Objavi komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja