Vsak dan bolj zavedam se, da dokler v sebi otroka ranjenega nosimo, običajno zelo »neekonomsko« v odnosih se vedemo

Vsak dan bolj zavedam se, da dokler v sebi otroka ranjenega nosimo, običajno zelo »neekonomsko« v odnosih se vedemo. Vedno znova k sebi tiste ljudi privabljamo in energijo vanje vlagamo, ki nam jo le jemljejo, v zameno ljubezni, pomoči, hvaležnosti, strasti … ne dajejo. Četudi z vseh vidikov z izgubo Srca poslujemo oz. že zdavnaj smo bankrotirali, še kar dajemo in dajemo, podzavestno k očetu svojemu, mami roke stegujemo: »Mama, objemi me. Vsaj enkrat reci mi, da otrok sem tvoje srčnosti. Oče, poskrbi za me. Zazri vame z ljubečimi se očmi.« Na tisoče načinov ljubezen kupujemo, čakamo in odlašamo, prosimo in moledujemo, v nedogled v že zdavnaj preraščenih odnosih vztrajamo. Ljudi, ki pa nas resnično ljubijo, iz globin duše podpirajo, spoštujejo in v zvezde kujejo, preprosto ne opazimo, jih celo odrivamo, če že ne sovražimo, za svoje rane nezaceljene obsojamo. Nemalokrat povsem samoumevno sem nam zdi, da z nami se pogovarjajo, ljubeče kosilo skuhajo, z darili srčnimi zasipajo, v čipke ljubezni ovijajo. Za odnose, kjer vsi z dobičkom ljubezni, tople domačnosti, poslovali bi, nas preprosto ni, zmanjka volje nam in moči.

Zato danes želim si srčno, da preprosto se vprašamo, kam energijo svojo vlagamo, kdo resnično nas rad ima, je svetost našega Srca. Da tiste duše v življenje svoje povabimo, njim gostijo pripravimo, ki vredne naših so biserov. Da z njimi dom topline in srčnosti ustvarimo, v zemeljski raj odplujemo. Da v sreči zažari nam Srce in Ljubezen preplavi vse.