Predpisi, moralni in duhovni nauki, božje zapovedi …

Sodobna družba je polna zakonov, predpisov, moralnih in duhovnih naukov, prepovedi, božjih zapovedi, navodil, smernic … Pa vendar so naši zapori (pre)polni, vsak dan beremo oz. poslušamo o novih kršitvah, krajah, lažeh, prometnih nesrečah, o »grešnikih, ki se cvrejo v peklu«. Kako je torej možno, da ob vsej tej strogosti in tisočerih pravilih za čisto vsako področje življenja kriminal iz dneva v dan narašča, da smo ljudje vse bolj nemoralni, neodgovorni, nespoštljivi in nepošteni?

Odgovorim lahko zgolj iz lastnih izkušenj – ob soočanju z izzivi življenja vidim, da kot družba skorajda ničesar ne naredimo v tej smeri, da bi dojeli, da zaradi sebe, svoje duše, ni smiselno početi določenih stvari. Ker bomo s tem povzročili globoko trpljenje v prvi vrsti samim sebi, neizmerno ranili svoje srce, izgubili ponos nase, svojo čast in dostojanstvo, spoštovanje samih sebe. In nekoč še kako drago plačali svoje neodgovorno ravnanje.

Kaj nam pomaga, če nekoga ne ubijemo zgolj zato, ker nas je strah, da bi morali (če nimamo dovolj denarja in posledično dobrega odvetnika) nekaj mesecev ali let preživeti v zaporu na Dobu ali Igu? Nekaj povsem drugega je, če se zavedamo, da bomo z umorom pustili grd madež na svoji duši. Da se bomo morali v enem izmed prihodnjih življenj soočiti z osebo, ki smo ji vzeli življenje in nekako povrniti svoj »dolg«.

Kaj nam pomaga, če partnerja ne varamo zgolj zato, ker nas je strah, da bo odkril naše ravnanje in bo »ogenj v strehi«? Nekaj povsem drugega pa se je zavedati, kakšne energije vnašamo v svoje življenje, če se zapletamo v spolnost z neštetimi osebami in kaj se zgodi s partnerstvom ter družino, ko v ta sveti prostor prodrejo neželene energije drugih oseb.

Kaj nam pomaga, če ne vozimo na smrt pijani z 200 na uro po cesti zgolj zato, ker nas je strah, da nas bo ustavila policija in izrekla visoko kazen? Nekaj povsem drugega pa se je zavedati, kako se mi počutimo v času vrtoglavih voženj in/ali pijanosti in kakšno bolečino s tem v resnici povzročamo samim sebi.

Kaj nam pomaga, če svojega otroka ne pretepamo zgolj zato, ker bi nas nekdo lahko prijavil oblastem? Nekaj povsem drugega pa se je zavedati, kaj se dogaja v našem srcu, če udarjamo osebo, po žilah katere se pretaka naša kri in ki naj bi bila sad naše najgloblje ljubezni.

Kaj nam pomaga, če ne lažemo zgolj zato, ker bomo s tem kršili eno izmed božjih zapovedi in bo zato potrebno iti k spovedi? Nekaj povsem drugega pa se je zavedati, da želimo govoriti resnico, ker se potem lahko spoštujemo in ljubimo.

In tako v nedogled. V resnici nam nobeni zunanji predpisi, grožnje, kazni, nauki … ne pomagajo nič kaj dosti, če nimamo notranjega kompasa, če ne poznamo svojega kodeksa časti, načel, vrednot, če globoko v sebi nimamo postavljenih trdnih meja, ki jih ne bi prestopili, pa četudi bi zaradi tega izgubili življenje. Če navedem praktični primer: pred časom sem delala z moškim, ki je v enem izmed preteklih življenj dobil ukaz, da mora s topom streljati na bližnjo vas, v kateri so ostale samo še ženske in otroci. Ko je videl, da na drugi strani ni nobenih vojakov, je vse v njem odpovedalo. Ni mogel izvršiti ukaza, četudi se je zavedal, da bo kaznovan. In res ga je kot opozorilo drugim vojakom, da je nadrejene potrebno upoštevati, njegov poveljnik po končani bitki ustrelil v glavo. V očeh nadrejenih in soborcev je moški sicer izpadel neubogljiv izdajalec, a v svojem srcu je umrl z zavedanjem, da je ravnal prav.

Zato si želim, da bi ljudje začeli gledati nase z vidika svoje duše, pameti in telesa. Da bi dojeli, kaj z določenim dejanjem povzročimo samim sebi. Da bi razumeli, kakšen pogled nase dobimo, če nekoga ubijemo, posilimo, pretepemo, če lažemo, krademo, varamo, ponižujemo, brezvestno uničujemo mamo naravo … Kako se potem mi zaradi tega počutimo in s kakšno težo ali lahkotnostjo zapuščamo ta svet, ko pride čas slovesa. In to v resnici pomeni biti razsvetljen, duhovno zrel človek. Da se v vsaki sekundi zavedamo, kaj delamo milosti svojega obstajanja. Da dojamemo, da je naša duša večna, da so v njej vsi spomini in ni nikoli možno ničesar izbrisati. Da v našem srcu ni odpustkov, ni podkupovanj, ni odvetnikov, ni olajševalnih okoliščin, ni petdeset odtenkov kaj ti jaz vem katere barve že … Ali si Ljubezen ali pa nisi, ali si Človek ali pa ne.