Bog, poslal si me v Slovenijo, jezik slovenski položil mi v zibelko

Bog, poslal si me v Slovenijo, jezik slovenski položil mi v zibelko. Preprost je in bogat, močan in ves z ljubeznijo zaznamovan. A vendarle besed ne najdem za to, da opisala občutke veličastne bi, ko noga s planeta tujega prvič stopi na Zemljo. Ko čutna lepota dih vzame ti, ne moreš drugega kot ponižno veličini tej se priklanjati, navdušeno vzdihovati, od ganjenosti jokati. Žuboreča voda, ki v potočku nežno šumlja, ljubkih vil nebroj ob njej navihano se igra. Cvetje omamnosti, ki opojno diši, bohoti v vsej se barvitosti, sveti čudovitosti. Mogočna drevesa, ki iz nektarja prsti življenjske sokove srkajo, proti nebu krošnje veličastno stegujejo. Pridne čebelice, ki med nabirajo, mile srne, ki nežnost ženske duše ponazarjajo. Metulji pisani, ki frfotajo, se soncu smehljajo. Stara trta, ki rodi sadeže slastnosti. Žitno polje, ki v rahlem vetriču nežno valovi, zlato klasje, ki že po kruhu mističnem diši. Mogočne gore, ki o skrivnostih pradavnin šepetajo, oceani širni s potopljenimi sanjami, zakladi preteklosti. Tišina puščave z rdečerjavimi sipinami, večni led, ki nikdar se ne stopi. Do neskončnosti lahko opisovala bi, pa še ne zmogla izraziti moje srčne bi hvaležnosti. Toliko lepot, toliko dobrot, ki nikjer v Stvarstvu celem jih moč okusiti ni.

Zemlja – nekaj najlepšega, kar kdaj ustvarila roka je Stvarnika. Planet, ki ne pozabiš ga nikdar, vedno zanj v srcu svojem ti je mar. Zemlja, hvala ti, da v nedrjih tvojih smem prebivati, s svetostjo tvojo se opijati.