Enost

Enost. »Vsi smo Eno. Vsi smo vse. Vsi dihamo isti zrak in sonce sije enako za vse …« O, Bog, sem naveličana teh in podobnih novodobnih fraz, ki v svoji razvpitosti postajajo dolgočasno cenene. Saj misli so čisto na mestu, ampak če je temu res tako, čemu potem tako goreče molimo in skorajda na kolenih rotimo (največkrat nadangela Mihaela) za zaščito? Zakaj pokupimo na tone kristalov, amuletov in ne vem česa še vse, da bi se počutili varne? Se križamo, špricamo s spreji, hodimo na takšne in drugačne seminarje, na katerih po dolgem in počez režemo vezi, uporabljamo kadila, še česen, če je potrebno? In nenazadnje: zakaj zaklepamo avtomobile, nameščamo najnovejše alarmne naprave, kamere nad vrata stanovanj?

Ali imamo sami sebe za bedake ali pa je resnica ta, da v sebi sicer vsi nosimo potencial Boga, v realnosti pa še zdaleč nismo na enakem nivoju zavedanja, spoštovanja vrednot. S kom smo torej zares Eno oz. s kom to pravzaprav želimo biti? Svobodno voljo imamo in od vsakega posameznika je odvisno, koga oz. kaj bo izbral. Angele ali demone? Z vsemi naenkrat ne bo šlo, ker med njimi je meja. Včasih sicer ozka in vijugasta kot gorska stezica, drugič ravna, široka štiripasovnica.

V sebi nimam prav nobene potrebe, še manj želje, čutiti, živeti ljubosumje, agresijo, revščino, laži. Ob pogledu na orožje se pričnem tresti in ob stiku s pijanim človekom mi postane slabo. Niti malo me ne veseli imeti vezi z jezno žensko, ki vpije na svojega otroka, ali nezadovoljnim moškim, ki pretepa ženo svojo. Moje srce bije za ljubezen, srečo, radost, smeh, za prijaznost in toplino v očeh. Za lepoto in čarobnost Boga. Jaz imam rada angele, družino moje duše. Moj dom, srce svoje. In v tem trenutku še veliko skledo rdečih jagod s stepeno sladko smetano in čokoladnim prelivom.

Res je, da vsi tvorimo zaokroženo celoto, smo skupni prebivalci Zemlje, preko naših misli, besed in dejanj puščamo odtise v okolju, pravzaprav celotnem Stvarstvu – toda vsi še zdaleč nismo vse. Vse prepogosto pozabljamo na svojo individualnost, posebnost, drugačnost. Vsak človek je unikat, svet zase (kako bi nas sicer identificirali že samo na osnovi prstnih odtisov ali očesne šarenice …) in prav je, da se naučimo poslušati, sprejeti in zaživeti samega sebe, prepoznati edinstveni profil, ki ustreza le nam samim. Vsakdo nosi v sebi neizmeren zaklad; poiščimo ga ter z njim obdarimo sebe in ves svet. Da nekega bližnjega dne res ne bomo rabili zaklepati stanovanj in postavljati visokih ograj, še manj državnih meja …