Hči sem slovenskih korenin

Ponosna nase sem, da živim, da hči sem slovenskih korenin. Da slovenska kri mi po žilah plapola, da pripadnica mogočnega slovenskega sem naroda. Da slovensko srce poje v prsih mi, mi roke zlate te besedo slovensko zapisujejo, jo usta ponosno in odločno izgovarjajo. Mi toplo pri srcu je, ko gledam lepote te, pravi raj pod Alpami, ki v soncu se zlati. V čast mi je, se v sreči oči iskrijo mi, ko berem naše pesnike, pisatelje, ko ogledujem dela arhitektov si, vrhunskih umetnikov slovenske krvi. Ko naši športniki na zmagovalne stopničke povzpnejo se in ob tem srčno himna naša zadoni. Ko s toplino, nežno milino angelsko naše bajke berem, pripovedke, pravljice. Ko uho moje ubrano ljudsko petje ujame še in vsak dan več ljudi zaveda se, kdo Slovenci smo. Da narod smo svečenikov, kraljev, vitezov, kulturnikov, najčistejših potomcev Boga, milozvočne pesmi srca.

Zato naj nikdar več se ne zgodi, da dom si moj še kdo odvzeti zaželi, blatiti prelepo to Slovenijo. Naj vzame malho in po svetu gre, dokler dojel ne bo globin slovenskega naroda, sprejel ponižno veličine slovenskega srca. Dokler naučil se ne bo častiti, ljubiti jezika svojega, hoditi z visoko dvignjeno glavo, spoštovati slovensko zemljo. Videti bogastva naravnih čudes, predvsem pa čutiti čarobnosti slovenskih moških in žena.