Ljubezen narave Matere

Ljubezen narave Matere.

Pred nekaj urami sem se vrnila s potepanja po gozdu. Vsa zadovoljna, bogato obdarjena. Pa tako malo je bilo potrebno – le obuti pohodne čevlje in sprejeti odločitev, da radostno stečem v ljubeč objem Materinega srca.

Ob robu gozda so me pričakale dišeče zaplate materine dušice – iz nje bo nastal okusen in zdravilen čaj. Po poti me je spremljala veličastna simfonija ptičjega petja, polnila dušo z ljubeznijo. Na jasi je oko moje uzrlo malega srnjačka, nebo je preletaval mogočen kragulj. Živopisen metulj je osvajal nektar poletnih cvetov. Brbončice so zapele odo radosti ob zapoznelih gozdnih jagodah in prvih robidah. V fotoaparatu je mesto svoje našlo nekaj čudovitih utrinkov narave. Skorajda sem pohodila dva debelušna jurčka in nato v neposredni bližini našla še pet ljubkih bratcev. Nabrala sem omamno dehteč šopek ciklam, da sedaj vsa kuhinja čarobno diši. V miru in pogreznjena v tišino lastnega obstoja sem se milo pogovarjala s svojo dušo, dobila jasne uvide, želene odgovore. Nadihala sem se svežine zraka, se odpočila na štoru, poraslem z zelenilom mahu. …

Mati narava, hvala ti. Ko bi te le znali bolj ceniti, ko bi te le znali videti, ko bi le znali sprejeti darove tvoje čutne darežljivosti …