Ljubezen do sebe

Ljubezen do sebe. Na delavnicah in svetovanjih na površje vedno znova privre vprašanje: »Pa kaj sploh pomeni imeti rad sebe? Kako pa prideš do tega?«

Naučiti se imeti rad sebe, postati gospodar svojega življenja, znati sebe postaviti na prvo mesto, poznati svoje želje in potrebe, smisel obstoja … je vseživljenjski proces. Ne moreš ljubiti, ceniti, spoštovati nekoga, ki ga ne poznaš. Predstavljajmo si, da se na naših vratih pojavi poštar z zavojem v roki in nas prične spraševati, če nam je vsebina paketa všeč. Če smo pošteni do sebe, bomo najbrž odvrnili: »Pojma nimam. Ne vem, kaj se skriva v njem. Najprej ga moram odpreti.« Zato vzamemo paket iz poštarjevih rok, ga odpremo in v njem zagledamo npr. lično pakirane piškote. Na prvi pogled so videti slasti, a dokler jih ne vzamemo v roke, povonjamo, ponesemo v usta, še vedno ne vemo, ali so nam všeč ali ne. Pa četudi so neskončno dobri, lahko v sebi še vedno skrivajo npr. omamne substance, kar bomo odkrili čez čas, ko bo telo povedalo svoje. Tako je tudi z nami samimi. »Zagristi« moramo v svojo dušo, pamet in telo, se odpraviti na pot raziskovanja sebe. Ki je lahko prijetna, še največkrat pa naporna, polna trnja, ostrih čeri, labirintov in navidezno neprehodnih gorskih prelazov.

In ljudje se zelo slabo poznamo, na žalost se vedno znova pokaže, da o sebi ne vemo praktično nič. Ne začutimo niti tega, kaj resnično radi jemo in pijemo, katere barve so naše najljubše, katera glasba najbolj prijetno zazveni našim ušesom. Ne spominjamo se dobro svojega otroštva, kaj šele preteklih življenj, ne vemo, ali sploh še želimo ostati skupaj s partnerjem, ne razumemo, kaj nam preko sivenja las želijo sporočiti naši otroci. Ne sanja se nam o poslanstvu oz. smislu prihoda v to življenje, v službi se dolgočasimo, doma ne dobimo občutka, da je hiša res dom oz. stanovanje odsev lepote naše duše.

Zato lahko rečem, da je osnova ljubezni do sebe, poznavanje sebe. Da vsaj okvirno vemo, kdo smo, zakaj smo tukaj, kaj bi sploh radi od življenja. Kaj našo dušo napolni z radostjo, kdaj se počutimo srečne in izpolnjene. Potrebno se je opazovati, čutiti sporočila telesa, se spraševati: »Zakaj me zopet boli leva noga? Kaj mi želi sporočiti pes, ki laja name? Zakaj mi je partner že drugič v tem tednu rekel, da se čuti odrinjenega? Zakaj mi je z eno izmed sodelavk prijetno, ko pa v pisarno stopi druga, se počutim nelagodno? Zakaj sem se pretekli teden skorajda zaletel(a) v tovornjak? Zakaj me je novica o umoru dveletne punčke tako pretresla in razjezila? Zakaj ob teoriji, da smo se razvili iz opic, dobim občutek, da je vse skupaj za lase privlečeno? Zakaj živim v Sloveniji in ne v Avstraliji? Zakaj tako rad(a) opazujem zvezde na nebu? Zakaj obožujem vrtnice? …« Potrebno se je poglobiti v svoje otroštvo, v odnos z mamo, očetom, brati in sestrami, kajti v najbolj ranljivih letih postavljamo temelje celotnemu življenju. Brez olepšav sprejeti vse lepe in manj lepe trenutke. Začutiti, česa kot otrok in mladostnik nismo dobili ali pa ne na takšen način, kot smo potrebovali. Si dovoliti, da na površje privrejo občutki jeze, strahu, gnusa, sramu, osamljenosti, ponižanosti, obupa in še in še ter samemu sebi postati ljubeč in razumevajoč starš. Dojeti, da je potrebno ljudem postavljati meje, znati reči »ne«. Z vso milino in nežnostjo, ki jo premoremo, sprejeti dejanja, na katere nismo ponosni in se vprašati, kako bi na osnovi modrosti in izkušenj, ki jih imamo sedaj, tokrat ravnali drugače. Spoznati, da je resnica običajno daleč stran od tega, kar nas učijo v šoli, pa pri verouku, kar vsakodnevno piše v časopisih ali kar na uho ujamemo za šankom v bližnji gostilni. Postati »upornik«, ki ne sledi več množici, ampak svoji lastni duši, pameti in telesu in s tem tvegati, da bomo dobili oznako »čuden/čudna« ter v določeni sredini ne bomo več zaželeni. Sprejeti, da določeni odnosi umrejo, da so tudi slovesa del kolesa življenja. Razumeti, da je življenje proces učenja, nabiranja vedno novih izkušenj. Da je pomembno, da umremo zrelejši, z več zavedanja o sebi in delovanju celotnega stvarstva, kot v trenutku prihoda na ta svet. Odkriti svoje talente in darove ter strastno ustvarjati. Sanjati, upati, hrepeneti, želeti. Brati, potovati, peti, plesati. In tako v nedogled, vsak dan znova, od jutra do večera. Dokler nekega lepega dne povsem spontano ne privre na površje vulkan strasti, radosti, ponosa nase, hvaležnosti, da obstajamo. Zadovoljstvo, ker dihamo, navdušenost, ker smo v ogledalu uzrli čudovito osebo – nas same. Ko se pred vsemi objamemo in glasno izrečemo: »Rad(a) se imam.« Potem pa spet pride dan, ko nas vse boli, ko smo jezni na cel svet in bi najraje kar odšli nekam tja, kjer se na nebu bohoti sijoča mavrica. In znova iščemo odgovore, raziskujemo, spuščamo strahove, odstiramo tančice novih zgodb, se jezimo in veselimo …

Ljubezen do sebe je proces, ki se nikoli ne konča, a je čudovit. Ker je namenjen nam, naši duši, našemu razvoju, našemu srcu. In to nas bogati, preko tega zorimo, nabiramo nove izkušnje in se iz dneva v dan z več biseri sreče sebi zazremo globoko v oči.