Na Zemljo od nekdaj utelešajo tudi stare, razvite duše se, polne modrosti, ljubeče srčnosti

Na Zemljo od nekdaj utelešajo tudi stare, razvite duše se, polne modrosti, ljubeče srčnosti. Ravno tako se na ta prelepi planet vedno znova v človeška telesa rojevamo duše iz sfer, ki jim tu angeli, vile, samorogi … rečemo. A zanimivo je, da ravno te duše vsaj v začetnih obdobjih življenja neštetokrat več težav z okolico in samim seboj kot drugi, »običajni« ljudje, imamo. Le kako to mogoče je?

Zrak rabimo, veliko zraka, naravo, sonce, svobodo gibanja, velik krog prostora osebnega, zato ne prenašamo najbolje prostorov zaprtih, sedenja dolgega, utesnjenosti. Neštetokrat si za inkarnacijo izberemo družine s številnimi problemi, s težko in bolečo karmo, ki prenaša iz roda se v rod, saj želimo čim hitreje rasti in obenem čim več narediti za družino in cel svet. Ker ljubimo resnico, vidimo izza oči, pogosto zaidemo v konflikte z okolico, ostajamo nerazumljivi in se dolgočasimo ob poslušanju za nas brezplodnih, plehkih pogovorov. Ker v svojem bistvu ne razumemo in poznamo nasilja, občutkov kot so jeza, ljubosumje, sovraštvo, prezir … ne dojamemo potrebe po zaščiti, postavljanju meja. Ne znamo reči »ne«, odločno postaviti zase se. Četudi smo vrhunski misleci, nam šola čisto zares ne leži. Ker nam jasno ni, čemu učiti se stvari, ki nimajo prav nobene veze z resnično inteligenco, srčnostjo, stvarjenjem sveta, vrednotami Boga … Ker običajno imamo sami veliko več povedati, kot učitelji z ne vem koliko specializacijami, le da vse prepogosto smo utišani. Ko enkrat neko opravilo, dejanje obvladamo, nas preprosto več ne zanima. Zato rutine ne prenesemo, vedno znova želimo početi nekaj novega, drugačnega, nenavadnega. Zelo hitro začutimo sorodne duše, s katerimi lahko rastemo, se razvijamo, si pomagamo. A povsem zlomi nas, če obdarjeni sprejeti ne zna ali želi svetih daril našega Srca. Krivic ne prenašamo, poniževanj, vojn, nasilja, nespoštovanja srčnosti in svetosti Najvišjega. Zato se neredko razvijemo v upornike, goreče bojevnike in tudi preko meja svojih zmožnosti pogumno podamo v boj za pravice se. Včasih ljudje imajo za bolne nas, čudne, celo nore, ker nam pogovori z živalmi, drevesi, občutenje nevidnih sil, srčna komunikacija z dušami, spominjanje preteklih življenj, sanjanje veličastnih vizij … nekaj samo po sebi so umevnega. In ne razumemo, da za okolico to nekaj je neobičajnega. Nemalokrat postanemo neučakani, ker smo navajeni, da stvari takoj se udejanjijo, na Zemlji pa neštetokrat traja celo desetletja, stoletja dolgo, da nekaj zares premakne se, zgodi. Včasih, ko zrušimo pod težo se vsakdanjika, ko domotožje preplavi nas z vso silovitostjo, se od bisernih solz mokrih lic v temnih nočeh brez sna sprašujemo, kaj nam je tega treba bilo, zakaj smo sploh tu, ali nismo planeta, vsaj časa zgrešili morda in brezplodno rotimo Boga, naj vsaj za mesec ali dva odpelje nas tja, kjer duša naša svoj rajski vrt ima. Predvsem pa pričakovanjem ljudi ne ustrezamo – saj poznamo najpogostejše upodobitve angelov na slikah, zidovih in stropih cerkva, kipih …: srčkani, zlatolasi, skodrani, večno nasmejani, brezspolni otročički, ki nikoli ne jokajo, ne jezijo se, ne hrane, ne obleke ne potrebujejo in tudi tja ne hodijo, kamor še cesar peš gre. Samo vsem pomagajo, vedno na razpolago so brez spanja, dopusta ali česarkoli zemeljskega.

In potem šok, če komu rečem: »Jaz sem pa angel.« In posmeh. In prezir. In tisoč razlogov, da to ni res. Celo to sem že slišala, da z obstojem svojim sveta bitja svetlobe omalovažujem, jih ponižujem. Ampak utelešeni angeli ravno tako ljudje smo kot kdorkoli drug z vsemi človeškimi potrebami, hrepenenji, upanji, z vsemi čustvi in tegobami … V resnici še več nežnosti potrebujemo, ljubezni, sprejetosti, da razcvetimo se, zadehtimo v omamni lepoti in zapojemo glorijo srčnosti. Dan za dnem ravnotežje lovimo med svojo človeško običajnostjo in obenem izstopajočo nenavadnostjo. Srčno veselimo se svoje drugačnosti in po drugi strani živimo življenje navadnih smrtnikov. Kor mornar svojo barko med enimi in drugimi realnostmi krmarimo, ko ljudem sporočila Boga prinašamo, najčistejšo ljubezen Srca, dehteče podobe vrta rajskega.

Kakorkoli že, resnice je, da kdor s svojim ljubečim Srcem zazre globoko v naše se oči, nas prepozna, začuti v vsej mili veličastnosti, za druge pa le izmišljotina ostajamo nekje na robu brezveznosti.