Pred leti sem dobila močan uvid …

Pred leti sem dobila močan uvid o dogajanju v vrhu Slovenije, ga zaupala nekaterim bližnjim osebam. A mi je bilo v trenutku pošteno žal. Name se je kot strela z jasnega neba usula ploha posmeha, dvomečih pogledov in prizanesljivih nasmeškov v stilu: »Ti si pa res nora.« A ko so se pričele napovedi v pičlih dveh mesecih udejanjati, so mi nekateri prestrašeni obrnili hrbet, spet drugi pričeli pozorno spremljati vsak moj korak, me zaskrbljeno spraševati, s kom se družim. Mislila sem si svoje in utihnila. A zadnje dni mi notranji glas neumorno tiho šepeta, naj napišem nekaj besed o dogajanju na tem našem prelestno lepem planetu Zemlja. Pa mu prisluhnem …

Ena najpogostejših cerkvenih molitev je Očenaš. V njem med drugim Boga oz. našega nebeškega Očeta ljubeče prosimo »zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji«. Ampak na Zemlji zadnja tisočletja še zdaleč ni tako, kakor v nebesih. Vso nebeško hierarhijo smo porušili, obrnili na glavo. Ljudi, ki v nebeških sferah stojijo na najvišjih stopničkah, so resnični kralji in kraljice, visoke avtoritete, smo na Zemlji neštetokrat zmleli v prah, iz njih naredili ničvredne podložnike, jim pokradli imetje, objestno pobijali, sežigali na grmadah, trgali njihove svete spise … S prezirom v očeh smo porušili prvotni načrt, zapis planeta Zemlje, naravne zakone in božanski red. Še zdaleč nam ni mar za resničnega Boga, občutke ljubezni, sreče, radosti, topline, milosti … Za vodje političnih, gospodarskih, cerkvenih in duhovnih ustanov smo neštetokrat ustoličili ljudi brez duhovne milosti, polne agresije, tekmovalnosti in brezumja. Prvotnim lastnikom smo pokradli zemljo, jim odvzeli pravico vladanja, poteptali moč srčnosti. Pozabili smo na mili glas Srca, si glave napolnili z iluzijami, da si lahko podredimo očeta Boga in mater Zemljo grobo posiljujemo, počnemo z njo vse, kar si zamislimo. Pa ne moremo. Vse, kar smo počeli, je tek na kratke proge. In to nam je lahko jasno že samo, če pogledamo dogajanje zadnjih dni. Nabirali smo zvončke, teloh, trobentice, a že dan zatem ponekod dobili več metrsko pošiljko snega. Zatem še dež, led in posledično zastoje v prometu, izpade vode, elektrike. Prvotni načrt Zemlje je namreč ostal odtisnjen povsod, v vsaki pedi prsti, v vsakem kamnu, v vsaki kapljici vode, v koreninah dreves … Ne da se ga izbrisati, ne da se ga izruvati. In Boginja Zemlja se je dokončno odločila aktivirati začetno ravnovesje. Dogajanje v naravi in notranjosti ljudi se bliskovito spreminja, maske padajo, debele pregrade se rušijo. Nezadržno prehajamo v obdobje harmonije, poštenosti, mile srčnosti. Vzpostavlja se prvotni red, božanska hierarhija in volja svetlobe. Posledično se v ljudeh rojevata nemir in strah, kajti globoko v sebi se vsi zavedamo, da se roki pravice ne da ubežati. Marsikdo je pričel podzavestno slutiti, da bo moral ponižno pasti na kolena, začutiti obžalovanje dogodkov preteklosti, popraviti storjeno krivico. Marsikatera nepremičnina bo zamenjala lastnika – pa ne zaradi finančnih bremen, temveč preprosto zato, ker bo ljudem svetlobe povrnjeno premoženje, vladarski položaj, spoštovanje in ugled. Potrebno bo iti skozi proces globoke notranje preobrazbe ali pa se bo naše zemeljsko bivanje nenadoma zaključilo. In tokrat ne bo nobenega Odrešenika, ki bi prevzel nase grehe množic, jih s križanjem preobrazil. Novodobni (Od)rešitelji so že več desetletij med nami, le da je tokrat njihova naloga ljudi naučiti delati, da sami prehodijo svojo kalvarijo, se simbolično nabijejo na križ in se z njega tudi sami snamejo oz. odrešijo. Zato je vsako odlašanje in čakanje »na boljše čase« jalovo in brezplodno početje. Prej, ko stopimo na pot Srca, več dobrega naredimo zase in celotno človeštvo.

Slovenci smo tu še posebej izpostavljeni. Slovenija je srčna moč Zemlje in Slovenci smo med prvimi, ki se moramo kot narod v polnosti prebuditi, se spomniti svojega dostojanstva in časti, božje milosti, odprtih src združeni zapeti odo ljubezni, z njo preplaviti Zemljo. In tu nam nobeno zavajanje v stilu: »Hodim na jogo. Sem vegetarijanka. Na steni imam obešeno sliko Jezusa. Obiskujem bioenergetika. Berem in s prijatelji delim misli velikega mojstra,« prav nič ne pomaga. Ali se globoko potopimo v družinske vzorce, vzroke bolezni in finančnih stisk, v led zamrznjena čustva in jih predelamo, ali pa nas življenje vsak dan bolj duši, trpljenje potiska do meje nevzdržnega. Sami odločamo, sami izbiramo – v tem je ne nazadnje čar svobodne volje. Pomoči imamo več kot dovolj, če le hočemo sprejeti njeno toplo dlan.

Za konec dodam samo še to: »Če se le za hip zazremo Ljubezni v oči, je pred nami veličastno in čarobno obdobje. Stecimo svojemu Srcu v ljubeč objem – splača se in vredno je. Kajti Bog je in vedno bo, njegova volja prav tako. Prej, ko se ji strastno predamo, prej si ustvarimo življenja pravljico.«