Sveta jeza popade me

Topel jesenski večer. Mimo blokov tiho stopam v lepoto večerne barvitosti, odeta v sveto ogrinjalo mile nežnosti. Naenkrat zdrznem se. Pod zunanjimi stopnicami mladostnik, pravzaprav otrok zgrbljen sedi. Trese se, ubit pogled krvavih oči. V eni roki pločevinka piva, v drugi cigareta. Bled obraz, v megli bolečine izgubljen izraz.

Sveta jeza popade me: »Starši, vzgojitelji, pravzaprav odrasli vsi – kaj počenjamo z otroki svojimi? Kje otrok ta starše ima, zakaj ni doma? Kdo mu dal za cigarete, alkohol, drogo je denar? Kaj ne vonjajo, vidijo ga, ko prag prestopi vhodnih vrat? Kako otroke svoje vzgajamo, zakaj se z njimi ne ukvarjamo? Se sploh zavedamo, da iz otrok čustvene, mentalne in duševne invalide delamo, robote z diplomami brez srčnosti? Zakaj z otroki o življenju se ne pogovarjamo, jih v vsakodnevno delo ne uvajamo – da pri dvajsetih, tridesetih letih moški ne zna speči jajca si, kaj šele česa drugega skuhati, prati, likati, postelje postiljati in odrasla ženska ne ve, kako rože zalivati? Zakaj otrok ne poučimo o sveti spolnosti, da vse, kar o lepoti ljubljenja vedo, nekaj položajev pornografskih je in morda še to, da kondomi naprodaj so? Zakaj o vrednotah srčnosti ne učimo jih, o tem, kako prisluhniti svoji intuiciji, žareti v lepoti čutnosti? Zakaj današnja mladina nič ne ve o resnični zgodovini Slovenije, potem pa jezimo se, da narodne zavesti ni in za vse krivi so politiki? Zakaj med štiri stene jih zapiramo, za TV in računalnik posedamo, namesto da z njimi na sprehod bi šli, da znali občudovati veličino matere narave bi, objeti drevo, poljubiti žarečo sončnico? A otroci sploh še vedo, kako posadi se drevo, kako solato v zemljo posejemo in kdaj vijolice v prelestni lepoti zadehtijo? Zakaj se z njimi raje nekaj sto metrov do šole ne sprehodimo, kot pa da z avtomobili skoraj do šolske table jih vozimo – potem pa se čudimo, zakaj v življenju se ne znajdejo? Zakaj pregrešno drage telefone jim kupujemo, namesto da naučili bi jih vsaj vljudno pozdraviti, s prijatelji se pogovarjati, v oči jim gledati? Zakaj znati morajo vse matematične in kemijske formule in ne vem kaj še vse, ko pa vprašaš jih, kako se počutijo, samo začudeno gledajo, vprašanja tvojega ne razumejo? …«

Ah, tisoče »zakaj-ev« je še, a kako to, da potem se čudimo, ko otroci agresivni so, kadijo in pijejo, se v drogah utapljajo, na lepo obnašanje pozabljajo. Ko s prekomerno težo se spopadajo, v življenju se ne znajdejo. Mi odgovorni smo zato – jaz ti, prav vsi, saj z življenjem svojim zgled otrokom smo. Predramimo se, odprimo svoje Srce. Naj otroci naši v ljubezni odraščajo, svetost življenja v polnosti okusijo. Da nekoč odrasli v odgovorne bodo može in ljubeče matere.