V otroštvu mi je manjkalo …

Kot otrok sem bila lačna, pravzaprav sestradana ljubezni. Hrepenela sem po toplini doma, kjer bi bilo vse tako čisto, lepo, urejeno, svetlo, predvsem pa napolnjeno z božjo navzočnostjo. Pogrešala sem veličastnost vrtov, polnih dehtečih rož, omamno lepih vrtnic. Roke sem zaman stegovala v objem, manjkalo mi je nežnosti, milih dotikov, čarobnosti. Zaprta so mi bila vrata v svet pravljičnosti, odvzeta možnost verovanja v Boga, videvanje angelskega sveta. Zaman sem čakala, da bom sprejeta, opažena, da bom občudovana in spoštovana od najbližjih ljudi. Nisem dobila občutka pripadnosti, ukoreninjenosti, še manj pomembnosti, lastne vrednosti. Pogrešala sem igro, smeh, sijaj iskric v očeh. Svoboda je bila zadušena, radost življenja utišana. Nikogar ni zanimalo, kaj imam povedati, nihče ni spodbujal mojih talentov in darov, duše biserov. Zaman sem upala, da bom kdaj pohvaljena, dovolj dobra, sprejeta, ljubljena. Nisem dočakala svoje sobe ali vsaj postelje, pravljic, potovanj, lepih oblek, spodbude za stopanje po lastnih poteh. Ni bilo meni namenjenih praznikov, počutila sem se tako zelo samo in zradirano, v prašni kot potisnjeno. Manjkalo mi je barvitosti, nežnih zvokov čudovitosti. V resnici ničesar ni bilo, kar bi zares razveselilo mojo dušo, pamet ali telo, kar bi mi dalo upanje, smisel, da sem tu. Pogrešala sem srce, lačna sem bila same sebe, svojega zavedanja in vsega svetega, božansko čutnega.

Danes sem srečna, da ozaveščam vse to. Da ne tavam več po blatnih stezah otopelosti, da ne iščem več ljubezni tam, kjer je ni. Da vem, da si lahko vse to dam, da lahko znova zaživim, v svetlobi božje milosti zadehtim, pod nebo široko razprtih kril svobodno poletim. Da lahko ustvarim Dom in sveto partnerstvo, sem blagoslovljena hči Srca in upanje za ljudi sveta.