Ženske v odnosu do žensk …

Moja daleč največja bolečina se skriva v odnosu z mamo, staro mamo, teto, taščo in ženskami nasploh. Nisem razumela, zakaj me iz življenja v življenje tako zelo sovražijo, da me na najbolj nizkotne in grozovite načine mučijo, pobijajo, posiljujejo, klevetajo. Nisem razumela zakaj bi me mama z morilskim besom v očeh rada zadavila, ko so me po porodu položili v njeno naročje. Nisem razumela, zakaj bi me stara mama rada pretepla do smrti. Nisem razumela, zakaj sodelavke za mojim hrbtom nadrejenemu trosijo laži in mi podtikajo nepravilnosti, ki so jih same naredile. Nisem razumela, kako lahko prijateljica vpričo mene osvaja mojega partnerja. Nisem razumela, kako lahko teta pogleda stran, ko se srečava in pljune po tleh. Nisem razumela, zakaj se je nesojena tašča besno drla name, da sem ji uničila sina, da sem kurba in ničvrednica. Nisem razumela, kaj se neredko zgodi, ko pride gruča žensk na delavnico, pa do mene priplava energija sestradanih renčečih volkov. In se v moji notranjosti prične vse tresti in bi najraje zbežala daleč, daleč proč ter samo jokala, jokala, jokala.

Sam Bog ve, kolikokrat sem želela vsem tem ženskam povedati, kako zelo me boli, ko jih vidim besne, ljubosumne, zavistne, napadalne, medtem ko so navzven osladno prijazne, pridejo z darilci, objemi, visoko zvenečimi pohvalami. Kako sem si želela, da bi mi namesto tega iskreno povedale, kaj čutijo, pa bi lahko nekaj naredile s tem, zacelile starodavne rane, skupaj zrasle …

Priznam, da me je bilo doslej strah in še bolj strah spregovoriti. A ravno zato danes s peresom drsim po papirju in pišem o tem, kako zlobne smo postale ženske v odnosu druga do druge, predvsem pa do samih sebe. V dno duše sovražimo, zaničujemo, žalimo, zatiramo ženske, ki izžarevajo notranjo lepoto, mir, nežnost, toplino, božjo milino. Ki jočejo, ki imajo srčno moč, da stopajo po svoji poti, ki znajo postaviti meje, ki si upajo povedati resnico. Ki ljubijo svojo domovino, ki jim je lep tudi koprive cvet. Ki izžarevajo čutno ženstvenost, raziskujejo globine božanskosti in jim je mar za ljudi. Ki se znajo razvajati, počivati, slediti ciklom večnosti in ljubiti modrost veličastnosti. Ki rastejo skozi partnerstvo, iz stanovanja ustvarijo dom, so ljubeče mame stoterim otrokom.

»Zakaj?« sem se vedno znova spraševala. Odgovorov je sicer nešteto, a poglavitnega vidim v tem, da se ženske tisočletja dolgo »učimo« delovati kot moški, da hočemo z moškimi meriti moči. Obožujemo in v nebo povzdigujemo svoje očete, brate, ljubimce, partnerje, sinove, prijatelje, šefe, politike … namesto, da bi na piedestal postavile same sebe in zažarele v svoji ženskosti. V moških vidimo avtoriteto, postali so bogovi tako na zemlji kot v nebesih. Kar naprej hočemo delovati, biti vojakinje, šoferke tovornjakov, drvarke, mesarke … (če ne dobesedno, pa v prenesenem pomenu). Spoštujemo in cenimo zgolj intelekt, brezčutnost, doseganje vedno višjih ciljev za vsako ceno. Preziramo ranljivost, čutenje, potrebo po počitku, negovanju, razvajanju. Zasmehujemo intuicijo, gnusi se nam lastno telo – prsi, jajčniki, maternica, zavračamo sporočila menstruacije. Po drugi strani pa ne dovolimo moškim biti Moški, ne prosimo jih za pomoč, ne damo jim možnosti, da bi zares lahko bili očetje, sinovi, možje. Ne pogovarjamo se z njimi, ne odpremo jim vrat v svoj sveti tempelj doživljanja sveta, ne povedemo jih v globine spolnosti. Energetsko vse bolj postajamo strupene kače, a se ne zavedamo, da s tem najbolj globoko ranimo same sebe, ubijamo lastno dušo in vse, kar ženske od nekdaj smo.

Zase vem, da si želim iz življenja spustiti vse tiste ženske, ki v meni vidijo tekmico, če ne že zlo. S svojim milim srcem odpiram vrata Sestram, s katerimi lahko delim vizije prihodnosti, celim krvaveče rane preteklosti, jokam v objemu topline, se smejem na valovih sreče. Naj pride še več Žensk, za katere sem dovolj lepa in popolna tudi, ko sem do vratu blatna ali na smrt prestrašena. Žensk, s katerimi se podpiramo, si pomagamo ter sijemo v blaženosti Ljubezni.

Za konec res milo prosim vse ženske, da se iskreno vprašamo, kdo sploh želimo biti: moški ali ženske? Pa ne po spolu, videzu, stilu oblačenja … ampak po načinu delovanja, razmišljanja, čutenja. Ali nismo že dovolj pretrpele, a ni že skrajni čas, da se primemo za roke, poljubimo tla, na katerih stojimo, odpremo svoja ljubeča srca, začutimo vez z mamo naravo in prebudimo boginjo v sebi? Tega namesto nas ne bo storil nihče, v naših rokah je usoda prihodnjega dne. Spustimo na plano vsa potlačena čustva in bodimo spet samo Me.