Z mesečino ožarjena kot nežna vila lahno stopam po dehtečem travniku

Z mesečino ožarjena kot nežna vila lahno stopam po dehtečem travniku.  Roke razprem, da v opoju poletnega vetriča tkanina prefinjena kot tančica angelska veličastno zaplapola. Usedem v razkošno naročje se zemlje matere, da blaženosti val čutno objame me. Ponižno sklonim glavo, se roke samodejno v tiho molitev sklenejo. Ustnice sveto šepetajo starodavno pripoved Boga, milo pesem ljubečega Srca. Vse v meni na strune ljubezni igra, ko hvalnica obstoju svojemu v očeh se lesketa: »Hvala, Oče, ti, da smem obstajati. Da po žilah mojih pretaka božanska se kri. Da otrok sem tvojega Srca, cvet najlepši vrta rajskega. Naj večno spremlja roka tvoja me, ljubeče neguje, varuje. V neskončnost ljubim te.«