Narobe svet

Narobe svet.

So mi dejali, da resnica boli – a mene skelijo laži.

So me učili, da Bog le v cerkvi živi – a jaz ga čutim v srcu ljubečih ljudi.

So mi rekli, da denar pokvari ljudi – a mene v duši boli, če ga ni.

So mi povedali, da ni »dobrih« ljudi – a me popolna tujka sredi ničesar s potico, sokom, toplo besedo razveseli.

So me hoteli prepričati, da angelov ni – a se niso zazrli globoko v moje oči.

So mi razlagali, da ljubezen ne živi – a v mojem srcu vsak dan večji plamen gori.

Sem jih slišala razpravljati, da ni več poštenih ljudi, da vsi samo še lažejo, kradejo, se za nečim grebejo – a vsak dan srečam kup novih ljudi, ki dajo sebe v celoti v to, da bi rešili našo Zemljo, lepo Slovenijo, da bi nam vsem bilo v življenju lepo.

Sem videla zapisano, da 2012 bo konec sveta – a jaz zaznavam čarobno rojstvo novega zavedanja.

Sem prebrala, da je življenje težko – a jaz se imam v duši iz dneva v dan bolj lepo.

So me opozarjali, da preveč govorim, da v današnjih časih ni dobro razmišljati z lastno glavo – a mi niso znali povedati, kdo oni sploh so.

So ponavljali, da je v življenju treba trdo delati, garati, se do konca izčrpati, če hočeš postati Nekdo – a niso razumeli, da nisem kar tam nek vsakdo.

So mi zabičali, da se moram skrivati, se nikdar javno izpostaviti – a kaj, ko sem rojena zato, da sem z javnostjo.

So me zmerjali, da imam grdo telo – a jaz čutim, da je v resnici lepo.

So me silili delovati »po moško« – a v sebi nosim čudovito žensko.

So se pritoževali, da se danes še mačke zastonj ne praskajo – a kako to, da dobim pomoč, podporo, toplino, dragoceno darilo od ljudi, ki me niso še nikdar v živo srečali?

So godrnjali, da danes vsi samo nekam hitijo – a se mi nekateri v neskončnost posvetijo.

So jamrali, da je danes vse tako drago – a pozabljajo, da nas nasmehi, topli objemi … prav nič ne stanejo.

So negodovali, da zastonj delajo, da jih ne plačajo – a vem, da tedensko na tisoče EUR zaslužijo.

So me zapustili z obrazložitvijo, da nisem dovolj dobra za njihov nivo – a sem z vrhunskostjo.

So se zgražali, da le kako se lahko smejim, medtem ko oni jočejo – a me ne slišijo, ko rečem, da lahko sami izbirajo.

…

V nedogled bi lahko naštevala, zakaj se nisem sprejemala, zakaj sem mislila, da z dušo mojo se nikdar ne bo izšlo – a le do trenutka, ko sem dokončno sprejela resnico srca, da sem lepota Boga. In tako naj bo …