Težave s plodnostjo in zanositvijo

Dandanes ima vse več moških in žensk težave s plodnostjo, vse več parov se sooča s problemi pri zanositvi. Na srečo so danes na razpolago možnosti umetne oploditve (vključno z neznanimi darovalci sperme in jajčec), posvojitve, rejništva. A ko se na delavnicah in svetovanjih srečujem s tovrstnimi problemi, velikokrat opažam, da si s temi, neštetokrat (pre)hitrimi rešitvami, z dušnega vidika pogosto nakopljemo še več težav.

Pred ali vsaj med odločitvijo za umetno oploditev, posvojitev … se je smiselno najprej poglobiti v bistvo svojega obstoja in priti do odgovorov na vprašanje, zakaj so težave sploh nastopile. Teh pa je toliko, kolikor je ljudi – vsak v sebi nosi svojevrstno zgodbo.

Zelo pogosto je vzrok v tem, da smo že v najzgodnejšem otroštvu (običajno podzavestno) prisegli, da želimo najprej razčistiti s svojimi starši in vzorci prednikov, šele potem bomo imeli otroke. Da preprosto ne želimo, da bi vse to, kar smo doživljali sami ali naši predniki, občutili tudi naši otroci.

Velikokrat je prisoten močan strah pred materinstvom, pa tudi očetovstvom, še zlasti pred nosečnostjo in porodom – običajno tedaj, če je imela s tem težave že naša mama, babica oz. so to naše izkušnje iz preteklih življenj. Včasih je bila umrljivost otrok in mam med porodom dokaj pogost pojav, ravno tako tudi zapleti v času nosečnosti in po njej, zato so spomini, ki se prenašajo iz roda v rod, še kako prisotni.

Če je bila oseba s otroštvu ali mladosti spolno zlorabljena (ali drugače fizično, čustveno ali mentalno ustrahovana), je običajno prisotnega veliko strahu, panike, sramu, krivde, telo je v neke vrste energijskem krču, kar vse skupaj vpliva na znižano plodnost in možnost zanositve.

Tudi splav, pa naj bo umeten ali spontan, se ga zavedamo ali ne, pusti odtise v ženski in je potrebno najprej energijsko očistiti maternico, predvsem pa sprejeti otroka, mu dati mesto v družini, še bolj pa v svojem srcu.

Včasih partner preprosto ni pravi – z dušnega vidika ni namenjen, da bi bil starš našemu otroku in namesto, da bi sledili svojemu srcu ter šli s tokom življenja, vztrajamo v zvezi in se trudimo z umetno oploditvijo, četudi bi z nekom drugim po naravni poti zanosili že prvo skupaj preživeto noč.

Lahko tudi, da smo si z vidika duše za to življenje izbrali naloge, ki ne vsebujejo starševstva – preprosto želimo pridobiti druge, za dušo ravno tako pomembne izkušnje.

Morda je z energijskega vidika za otoka še prezgodaj in bi si zares želeli svojega novorojenčka držati v rokah šele po 35., 40. letu starosti. A ker nam okolica nenehno sporoča, da biološka ura teče, pritiskamo. Ali pa so okrog nas že vsi nestrpni (od staršev, tasta, tašče, dedkov, babic …), ker »že toliko časa ni nič«, da vse to v nas ustvari močno energijsko blokado. A bi bilo namesto umetne oploditve bistveno bolj smiselno za nekaj tednov odklopiti vse elektronske naprave, odleteti nekaj tisoč kilometrov proč, se v objemu peščenih plaž, toplega morja in sijočih zvezd na nebu prepustiti vročici noči, pa bi se domov vrnili blaženo noseči.

Ali pa moramo najprej spoznati globine svoje duše, najti ljubezen do sebe, ker sicer je tudi otroku ne moremo podariti.

Lahko, da želi priti do nas čisto poseben otrok, na katerega mora biti tudi okolje pripravljeno. In je potrebno počakati, da bodo vse zvezde na nebu na pravem mestu, predvsem pa moramo biti mi, kot oče ali mama, nanj dobro pripravljeni, da ga bomo resnično lahko podprli na njegovi edinstveni poti.

Ali pa … Vzrokov je resnično nešteto in najprej je smiselno odstraniti blokade, razumeti dogajanje, nato pa se podati na pot posvojitve, umetne oploditve, rejništva …

Če se odločimo za oploditev iz epruvete, je potrebno vedeti, da je z dušnega vidika vsako oplojeno jajčece otrok (ker običajno oplodijo tri jajčeca naenkrat, so to trije otroci, ki pridejo k nam) – pa če potem oploditev uspe z vsemi tremi ali pa z nobenim. Vsakega izmed otrok je potrebno sprejeti v družino, začutiti njegov spol, mu dati ime in s tem mesto med nami in v naših srcih. Če so za nami npr. tri umetne oploditve s po tremi oplojenimi jajčeci, smo na energijskem nivoju mama oz. oče devetim otrokom, četudi nobeden izmed njih ni rojen.

Če se odločimo za (ne)znanega darovalca sperme ali jajčeca, se je potrebno zavedati, da oče oz. mama nista tista, ki sta zapisana na papirju oz. za otroka dejansko skrbita, temveč je oče tisti, ki je lastnik sperme in mama tista, ki je darovala jajčece. Pika. In otrok bo vedno čutil resnico, srce ga bo vleklo k biološkemu očetu oz. mami in slej ko prej bo želel izvedeti, kje so njegove korenine. Zato bodimo pripravljeni in mu pomagajmo, da bo razumel samega sebe. Z vidika mame je potrebno vedeti še nekaj – četudi neznanega darovalca sperme v življenju nikdar ne bo videla v živo, se na energijskem nivoju med njo in njim splete močna srčna vez – kajti on ji je omogočil, da je mama in on je oče njenega otroka. Pa ima lahko svojega partnerja še tako rada …

Pri posvojitvi, še zlasti če gre za posvojitev otroka, ki je iz druge države, pripada drugi veri, rasi … kot je naša, z odvzemom otroka iz njegovega okolja, stran od njegovih sorodnikov … izruvamo tudi njegove korenine, ga ločimo od izvorne moči (vsak je najmočnejši tam, kjer je rojen, kjer ima sorodnike, dom). Če mu pri tem poleg priimka spremenimo še ime, mu na energijskem nivoju odvzamemo vso identiteto, ga prisilimo, da nas sprejme za svoje starše, četudi to nikoli nismo bili in nikoli ne bomo. On ima svoje starše, pa četudi so mrtvi ali so ga pustili na ulici ali so ga prodali ali so v zaporu ali … In pravico ima, da ohrani spomin na njih, da v izvornem okolju črpa svojo moč, mi pa se postavimo zgolj v vlogo tega, kar smo – njegovi vzgojitelji, rejniki, pomočniki na poti odraslosti. In to smo mu dolžni tudi povedati – šele potem spoštujemo otroka in spoštujemo sebe.

Lepo je biti starš – a ne za vsako ceno. Dovolimo najprej našim dušam, da spregovorijo in potem odplešimo ples zares srečnega starševstva, bodimo vsi blaženi do neba.